Hufnaglovo spominsko obeležje

Hufnaglovo spominsko obeležje »Svetlobni dih«

Najprej je bil velik, čudovit kos belega kamna, makedonskega sivca-marmorja. In vse polno nejasnosti, kako iz njega izluščiti kip, ki bo zbral v sebi umetnikove izkušnje iz pohajanj po nedotaknjeni divjini kočevskega pragozda, kot se je ohranil tudi po zaslugi Hufnaglove metode prebiralnega gospodarjenja z gozdom. Torej ne bo ničesar neposredno odslikal, temveč zgostil čutnost osebne izkušnje onkraj posnemanja vidnega. Pa vednar, mar ni prva zamisel povsem optična in neposredna: sredi gozdne jase se zavesti vilinski pridiv, svetlobni odblesk, nekakšna fantazma, ki še ni oblika, a je že predstavna vizija, ne pa še kiparsko telo.

In potem dolgotrajna izkušnja klesanja. Saxa locuuntur: kamenje govori, marmor ima svojo notranjo vsebino, kot ga je skozi geološke dobe določila narava. Ima svojo posebno, čudovito površino, ki je že sama po sebi lepa in neznano notranjost, ki se razodene šele med klesanjem. Klesanje pa je veliko bolj obojestranski postopek, kot si mislimo: umetnik hoče izklesati predstavo, ki jo je oblikoval v svojem telesu, toda kamen – ki je prav tako telo – mu neusmiljeno določi njene meje, robove. Pa sploh ne zaradi fizičnih omejitev, teže in velikosti, temveč zaradi strukture: v sredici velikega kamna so lahko razpokline, »žile«, plasti, ki jih je treba med delom natančno upoštevati. Kamnu je treba prisluhniti, najti sozvočje med njegovim geološkim bitjem in udarcem kiparskega dleta. Naravni jezik kamna postane likovna govorica. Metoda je prastara, antična, v renesansi so ji rekli »arte di levare«: odvzeti od kamnite gmote natančno toliko snovi, da končnemu izdelku ne morete ničesar več odvzeti, kaj šele dodati, ne da bi porušili ravnovesje zamisli in izvedbe, ideje in forme.

Izklesani kip je zdaj pred nami. Po snovnem izgledu, po zunanjem videzu je abstraktna modernistična forma, skozi katero se pretoči sončna svetloba, najlepše v času poletnega enakonočja. Kip je v slovenščini moškega spola, toda kar je zdaj pred nami, je očitno »ženska«, mila, lepa, polna svetlobe. Toda kip opravlja svoje delo, meri svetlobo in senco, odseva dnevne in letne čase, je luč in sončna ura. Blešči se na začetku drevoreda, ujame popotnikov pogled in ga zaustavi, obuja osebna doživetja in jih spreminja v estetsko doživetje. Ko zagledate sredi temnega pragozda vilinski privid, vzdihnete od začudenja, ko izdihnete, ga že ni nikjer več. Ta dih se potem zgosti v pričujoče kiparsko razodetje in ga kot kamen, zamisel in vizijo ponese v umetnost.

Tomaž Brejc

Marko Glavač je končal osnovno in srednjo šolo v Kočevju. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Ljubljana je končal dodiplomski študij na smeri kiparstvo in magistrski študij videa in novih medijev. Je prejemnik Priznanja pomembnih umetniških del, ki ga podeljujejo ALUO prepoznanim in uveljavljenim umetnikom.

Na ALUO Ljubljana je bil 2012 imenovan za docenta.

Je prejemnik študentske Prešernove nagrade in druge nagrade mednarodnega simpozija kiparstva v Althovnu (Avstrija) od 150 letnici barona Auerja.

Sodeloval je na številnih (28) skupinskih razstavah doma in v tujini. Tri samostojne razstave so predstavljale njegovo novomedijsko in kiparsko produkcijo.

Kot avtor treh javnih skulptur, kulturnih programov Deklica s piščalko, performansov, uporablja različna področja umetniškega izražanja.

Zavzema se za osveščen odnos do neokrnjene narave Kočevske in njenih potencialov, ki omogočajo kvalitetno življenjsko okolje.