Kulturna/Tematska leta

Tematsko kulturno leto 2019 je bilo tudi letos razkrito na prireditvi deklica s piščalko. Projektna skupina za imenovanje tematskega kulturnega leta, ki jo sestavljajo Nina Sambolec, Vesna Jerbič Perko, Lela Angela Mršek Bajda, Vesna Malnar Memedovič, Mihael Petrovič ml., Tina Žele Kovačič, Aleksander Koprivec in Marko Glavač, se je med različnimi predlogi odločila za poimenovanje LETO ČEBEL IN MEDU 2019. »Človek ne bi bil človek, če bi ga ločili od narave. In narava ne bi bila narava, če bi jo ločili od čebele. Delavnost, gospodarnost, nesebičnost so dobre lastnosti, ki jih pripisujemo tako ljudem kot čebelam. Leto 2019 naj bo najprej leto teh lastnosti, nato pa tudi leto tistega, kar prinašajo – medu. Medu kot skupnega dobrega v družbi in čebeljega medu, ki za človeka pomeni predvsem zdravje. Kočevsko čebelarstvo ima stare korenine. Znan je Jurij Jonke, ki je 1836 in 1944 izdal dve knjižici za pouk čebelarstva, eno v nemščini in eno v slovenščini. Čebelarjenje je želel približati preprostim ljudem. Čebelarsko društvo Kočevje v 2019 praznuje 100 let organiziranega društvenega delovanja. Leta 2000 so ustanovili Združenje kočevski med. Interes za sodelovanje v tem društvu so poleg Čebelarskega društva Kočevje pokazala še čebelarska društva iz sosednjih občin. Čebele in med torej tudi povezujejo. Kočevski gozdni med je prvi med iz Slovenije z evropsko registracijo Zaščitena označba porekla. Oznako uporabljajo certificirani proizvajalci medu. V 2019 se učimo od čebel in ohranjamo naravo – za čebele in za ljudi.« (Lela B. Njatin) Znak tematskega kulturnega leta je oblikovala Alenka Šubic.

Skupina za tematsko/kulturno leto 2018 se je med različnimi predlogi odločila za poimenovanje KOČEVSKA = OGRLICA KULTUR 2018. Kočevska je bila zagotovo poseljena že v zelo zgodnjih dobah človeštva. Najstarejši sledovi človeka na Kočevskem, ki so jih doslej odkrili raziskovalci, izvirajo iz pozne stare oz. starejše kamene dobe. Stari so okrog 22 tisoč let. Kultura ljudi, ki so takrat živeli v teh krajih, je bila drugačna od današnje, pa vendar jo sprejemamo kot našo. Kot pozdravljamo vse kulture, ki jih s seboj prinašajo novi in novi priseljenci na Kočevsko. Naše so, kadar se odlikujejo s spoštovanjem drugih ter sodelovanjem za dobro sedanjost in še boljšo prihodnost. Druga ob drugi so te kulture kakor ogrlica iz različnih jagod – nekatere so večje, druge manjše, nekatere zasijejo zdaj, druge kdaj drugič. Prav vse pa so kulture, ker izražajo ustvarjalnost človeka – umetniško, športno, industrijsko, naravovarstveno; značilno za posamezno generacijo, stroko, poklic, stan ali spol. Kočevska je bila, je in verjetno bo tisti kraj, kjer se različne kulture povezujejo z nevidno nitjo, ki pa je ni mogoče pretrgati – nitjo plodnega sobivanja različnosti. Kakor lahko še po dvaintridesetih stoletjih, čeprav brez niti, ostajajo ogrlica jantarne jagode, ki so jih našli na Kočevskem: na Debelem vrhu pri Predgradu. O znaku Kočevska = ogrlica kultur 2018 Izhodišče za oblikovanje znaka je jantarna ogrlica (12. -11. stol.pr.n.št.), arheološka najdba na Debelem vrhu nad Predgradom. Najdba se nanaša na takoimenovano jantarno pot, ki zaznamuje živahno kulturno izmenjavo tudi na prostoru današnje Kočevske (trgovanje med Baltikom in Mikenami).
Leto 2018 je posvečeno medkulturnemu sodelovanju, ki ga simbolizira ogrlica že sama po sebi. Zato je forma ogrlice v znaku ohranjena. Enaka sta tudi število in oblika (poligonalnih) jantarnih jagod. S postavitvijo posameznih jagod v smeri žarkov iz središča, pa znak pridobi še kvaliteto dragocenega, toplega jantarja, ki spominja na sonce. Vsaka jagoda simbolizira žarek, oziroma kulturo, več njih pa se v nakazanem krogu povezujejo v harmonijo celote.

Na prireditvi ob kulturnem prazniku “Deklica s piščalko” smo leto 2017 razglasili za LETO IZZIV PATENTA 1492-2017. Leto 2017 označuje 525. obletnico podelitve krošnjarskega patenta temu območju. 23. oktobra 1492 je namreč cesar Friderik III. v Linzu tudi z namenom, da bi gospodarsko pomagal od turških pustošenj obubožanim krajem, podpisal t.i. krošnjarski patent, s katerim je »…našim zvestim ljubim meščanom v Kočevju, našo milost in vse dobro, da smo mi našim ljudem in podložnim v naših tamošnjih uradih, da te v Kočevju, naseljeni in stanujoči, ki so jim Turki prinesli uničenje, kateri naše kmetije tam zasedajo in nam stalni činž od njih dajejo, smejo trgovati z njihovo živino, platnom in ostalim, kar oni vzgajajo in izdelujejo na Hrvaško in v druge dežele. Na naš nadaljnji ukaz jim je dovoljeno in zaželeno, da trgujejo, kar prinaša denar…« Ta privilegij je bil v kasnejših obdobjih večkrat potrjen. Krošnjarstvo je s svojimi različnimi oblikami dajalo vsakdanji kruh številnim krošnjarjem in njihovim družinam. Večina si je s krošnjarstvom izboljšala skromno življenje na skopih kraških tleh, redki so bili taki, ki so obogateli. Med njimi je bil Janez (Johann) Kosler II, ki je krošnjaril s pomarančami in drugim južnim sadjem. Krošnjarstvo je pospešilo razvoj obrti in trgovine, hkrati so se utrjevali stiki z drugimi pokrajinami, na Kočevsko so krošnjarji prinesli nove ideje, predmete, pa tudi navade, utrjevale so se trgovske vezi. Hkrati pa je z odsotnostjo moške delovne sile sledilo postopno propadanje in opuščanje kmetij ter naraščalo izseljevanje. Med negativne posledice krošnjarjenja za domače prebivalstvo se uvršča tudi širitev nacistične miselnosti med kočevskimi Nemci. Nekdaj je patent pomenil predvsem zakon oziroma listino, s katero je vladar podeljeval naslove/pravice/službe, danes pa izraz patent pomeni z zakonom zaščiteno izključno pravico gospodarskega izkoriščanja novega izuma za določeno dobo. Naziv tematskega leta izraža zgodovinske temelje, v sodobnosti pa zlasti dvoje: izziv patenta lahko pomeni spodbudo za razvoj/oblikovanje nove ideje oziroma izdelka in njegovo zaščito (patentiranje) oziroma na drugi strani promocijo/trženje že zaščitenih (patentiranih) produktov v širšo javnost, proizvodnjo. Vesna Jerbič Perko, predsednica projektne skupine
za izvedbo projektov v okviru Kulturnega leta 2017

Skupina za tematsko leto 2016 se je med različnimi predlogi odločila za poimenovanje Leto vode in luči.

Na prireditvi ob kulturnem prazniku “Deklica s piščalko” smo leto 2015 razglasili za 500 LET KOČEVSKEGA PUNTARSTVA 2015. Vseslovenski kmečki upor leta 1515 predstavlja daleč najobsežnejše uporniško kmečko gibanje v naši zgodovini. Povezovanje nezadovoljnih kmetov je zajelo skoraj celotno slovensko etnično ozemlje, povsod, razen na Goriškem, kjer je posebna cesarska komisija rešila pritožbe podložnikov po mirni poti, pa je prerastlo v oboroženo vstajo. V petih mesecih med marcem in julijem 1515 se je proti fevdalni oblasti, po uboju graščaka Jurija Turna in njegovega oskrbnika Steržena v Kočevju, z orožjem vzdignilo okoli 80.000 kmetov na približno 25.000 km2 velikem ozemlju, kar je skoraj za petino več od površine današnje Slovenije. O izjemnosti tedanjih dogodkov verjetno najbolj zgovorno priča podatek, da je v slovenskih deželah na začetku 16. stoletja živelo vsega 800.000 – 1.000.000 ljudi, kar pomeni, da je v uporu sodeloval malone vsak deseti prebivalec. Podobno ilustrativna je tudi ocena, da je v še vedno impresivnem štirinajstdnevnem slovensko-hrvaškem uporu Matije Gubca pol stoletja kasneje za orožje poprijelo med 12.000 in 15.000 upornikov, približno petkrat manj kot leta 1515. Zato ne preseneča, da je prvi vseslovenski kmečki upor s svojo silovitostjo postal predmet številnih preučevanj in ga je kot enega od zgledov za upor nemških kmetov leta 1525 v svoji knjigi Nemška kmečka vojna sredi 19. stoletja opisoval celo Friedrich Engels. Leto 1515 se je globoko vtisnilo v kolektivno zavest Slovencev: »Uporniške zahteve so pokazale pot, ki je vodila do nekaterih družbenih podlag, na katerih je temeljilo mnogo poznejše slovensko narodno prebujenje« (akademik prof. dr. Bogo Grafenauer). Gesli upornih kmetov »stara prauda« in »leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«, natisnjeni na letaku z landknechtovsko pesmijo o porazu kmečke vojske pred Celjem, pa nista le prvi slovenski tiskani besedili nasploh, temveč sta postali vodili vseh nadaljnjih uporniških gibanj na Slovenskem. Slovenščina se je preko nje afirmirala tudi v nemškem okolju, saj jo je leta 1844 v svojo zbirko nemških ljudskih pesmi uvrstil priljubljeni romantični pesnik Ludwig Uhland. Vseslovenski kmečki upor je zato tako v zgodovinskem kot tudi v kulturnem smislu eden tistih prelomnih dogodkov, preko katerih se je izoblikovala nacionalna identiteta in narodna samozavest ter iz njiju izhajajoča slovenska državnost. Podrobnejši pregled dogajanj v času upora Začetki in vzroki Prvi nemiri so se v posameznih samostojnih uporniških središčih (območje Polhovega Gradca in loškega gospostva, Kočevska, kraji med Ljubljano in Vrhniko, Radovljiški kot) začeli že v letu 1514. Vendar pa je kmečko gibanje v oborožen upor prerastlo šele naslednje leto, ko so kočevski podložniki, najkasneje v prvi polovici marca 1515, ob nekem zborovanju presenetili ter ustrelili osovraženega zakupnika deželnoknežjega gospostva Jurija Thurna in njegovega oskrbnika Steržena. Razlogi za upor so bili večplastni. Med splošnimi povodi se najpogosteje omenja avstrijsko-beneška vojna z novimi davki, vpoklici deželne vojske in hudim upadom kmečke trgovine. K temu je treba dodati še naraščajoče obveznosti do zemljiških gospodov, tlako pri popravilu v hudem potresu leta 1511 poškodovanih gradov, cerkva in mest, naraščanje cen žit, zaporedne slabe letine, divjanje kužnih bolezni ter najbrž tudi posledice turških vpadov, ki so zelo prizadeli številne kraje. Poleg tega so k zaostrovanju položaja prispevali še lokalni dejavniki, na Barju denimo poplave, ki jih je povzročila postavitev novega mlina nad Ljubljano, na Kočevskem pa Thurnova samovolja, na katero se cesarja Maksimilijana že dlje časa opozarjali celo deželni stanovi. Pred njegovimi napadi niso bila varna ne posestva pleterskega samostana, ne cesarski mitničar v Kostelu pri Kolpi. Stanovi, ki so sicer s pridom izkoriščali vojno z Benečani za onemogočanje cesarskega nadzora nad zemljiškimi gospodi, so Maksimilijanu poročali, da Thurn od kmetov v Krškem zahteva dvojno mitnino za tovorjenje soli, kočevskim podložnikom pa krati pravico do brezplačne sečnje lesa za svoje lastne potrebe, kar je »novost in proti stari pravdi«. S Thurnovo smrtjo se je uporniško gibanje na Kranjskem začelo hitro krepiti. Že konec marca naj bi kmečka zveza štela okoli 20.000 članov in segala od Kočevja preko Ribniške doline na Gorenjsko, kjer so se vanjo vključili podložniki od Bohinja do Kamnika in Polhovega Gradca. Kmetje so se sprva vzdržali nadaljnjih nasilnih dejanj, so pa zahtevali vrnitev k stari pravdi in pravico, da odločajo o izrednih davkih. Te so bili voljni plačevati le cesarju, ki so mu prisegli poslušnost »podnevi in ponoči, z življenjem in premoženjem« za vse, kar bi želel od njih. Kmečko odposlanstvo pri Maksimilijanu Kranjski deželni stanovi so razmere skušali umiriti z Maksimiljanovo pomočjo. Na sestanku z njegovim zastopnikom, krškim škofom Langom, so 20. marca na Dunaju predlagali, naj v deželo pošlje tri ali štiri ugledne ljudi, ki bi od kmetov zahtevali razpustitev zveze. Če bi se uklonili, bi svoje pritožbe proti plemstvu kmetje lahko predložili komisarjem, ki bi o njih odločili v smislu stare pravde in kaznovali krivce. Če ne bodo ubogali, so terjali stanovi, pa naj jim komisarji sporočijo, da jih bo cesar skupaj s plemstvom Kranjske, Koroške in Štajerske neusmiljeno kaznoval. Odgovor kmetov naj bi komisarji sporočili v Celje, na zasedanje odbora vseh treh dežel, ki bi odločal tudi o skupnem nastopu proti upornikom. Langovi komisarji so se 15. aprila pod vodstvom štajerskega deželnega glavarja Dietrichsteina res udeležili kmečkega zborovanja pri Ljubljani, vendar pa so kmetje njihove predloge zavrnili in poslali svoje odposlance neposredno k cesarju v Augsburg. Ti so se z Maksimilijanom sestali med 9. in 20. majem. Cesar, ki mu stanovi niso hoteli odobriti še enega izrednega davka za vojno z Benečani, češ da bi se zaradi tega dodatno povečalo nezadovoljstvo med kmeti, je pred prihodom kmečkih predstavnikov njihovo zvezo sicer že prepovedal. Ker pa si je želel kmečki upor uporabiti, da bi okrepil svojo oblast nad fevdalci, je tudi kmete menda zelo ljubeznivo sprejel in jim obljubil svoje posebne komisarje, ki da bodo preiskali položaj in pomagali podložnikom priti do stare pravde. Maksimilijan je celo omilil svojo prvotno zahtevo in od kmetov ni več izrecno zahteval razpustitve zveze, temveč le, da do prihoda komisarjev mirujejo in se vrnejo na svoje domove. Uporniki so bili poslej prepričani, da je cesar na njihovi strani. V tem času pa so dogodki že krenili svojo pot. 14. maja je pri Novem mestu potekalo veliko kmečko zborovanje, ki so se ga udeležili tudi novomeški meščani. Tu so se uporniki dogovorili za napad na več gradov, predvsem na posesti bratov Mindorfov. Najprej so požgali Šrajbarski Turn pri Novem mestu, 17. maja pa zavzeli še Mehovo, središče Mindorfovih posesti. Oba brata Mindorfa so obglavii in njuni trupli vrgli čez obzidje, grajsko gospo pa prisilili, da je v kmečkih oblačilih delala na poljih. Širitev upora na Štajersko in Koroško Padec Mehovega in malce kasneje še Čušperka je iskro upora zanetil tudi na spodnjem Štajerskem in na Koroškem. V naslednjih dveh tednih so zagoreli gradovi med Sotlo in spodnjo Savinjo, prve dni junija je upor zajel Koroško od Podjune do Zilje in od južne deželne meje do Grobniškega polja, sredi istega meseca je segel še preko Drave. 25. maja so se štajerski kmetje zbrali na zborovanju pri Slovenskih Konjicah. Z zborovanja so cesarju poslali pismo, iz katerega je možno razbrati nekaj njihovih pritožb: novi davki, za katere niti ne vedo, ali gredo res vsi cesarju, povečan obseg tlake, ki onemogoča opravljanje dela na kmetijah, zaplembe premoženja in zahteve za denarni odkup premičnin ob smrti hišnega gospodarja, zviševanje glob in sodnih kazni, dvigovanje mer pri dajatvah žita in vina, neobičajne mitnine in skladiščne pravice, uvajanje novih obveznih cest, visoke pristojbine pri menjavi denarja, močan dvig sejmnin, prepoved ribolova in lova na rake v potokih, odvzemi izrabe pravic v gozdu, na travnikih in pašnikih, zavračanje sodnih postopkov in končno tudi grožnje fevdalcev, ki grozijo »življenju in imetju« upornih kmetov. Uporniki so Maksimilijanu še enkrat zagotovili svojo vdanost in ga prosili za pomoč. Konjiško zborovanje, na katerem so uporniki sicer izvolili tristočlansko vodstvo, pa je pokazalo tudi na eno najhujših pomanjkljivosti kmečkega gibanja – neenotnost. Vodstvo štajerskih kmetov je zavrnilo prošnjo šentpavelskih podložnikov, da jim pomagajo vzpostaviti kmečko zvezo na Koroškem in se omejilo na upor v okviru dežele. Prav dejstvo, da se kranjski, štajerski in koroški kmetje med seboj niso tesneje povezali, je kasneje plemstvu močno olajšalo zatrtje upora, saj se mu bilo treba soočati z združeno kmečko silo, temveč so se spopadali z več ločenimi kmečkimi vojskami znotraj deželnih meja. Konec maja so štajerski uporniki z glavarjem Ditrichsteinom sklenili še dogovor o zamrznitvi upora, ki pa je ostal mrtva črka na papirju, saj so neposredno po zborovanju v Konjicah kmetje zavzeli grad Zbelovo pri Poljčanah in posilili nune v studeniškem samostanu. Nekaj več uspeha pri mirnem reševanju konflikta so tako imeli le cesarski komisarji, ki so v začetku junija ponekod dosegli vsaj začasno poravnavo med kmeti in zemljiškimi gospodi. Vrhunec upora Ditrichstein je na nadaljevanje upora odgovoril s silo: 15. junija so štajerske čete v okolici Konjic upornike prvič resneje porazile in jih okoli 400 pobile (starejša literatura spopada pri Konjicah ne omenja, omenja pa, da naj bi se s kmeti pri neznanem kraju spopadel Wolfgang Stubenberg in jih 400 pobil). Dodatno je strasti razvnel plemič Marko s Klisa, ki je pogajanja med kranjskimi in hrvaškimi fevdalci o vojaški pomoči mimogrede izkoristil za posel:. Zajel je približno 500 žena in otrok upornih kmetov, ter jih prodal v Hrvaško. Že dva dni zatem se je pri Brežicah zbralo več kot 9000 upornikov, ki so napadli tamkajšnji grad in potolkli vse branilce, vključno z Markom s Klisa in nekaterimi drugimi plemiči ter hrvaško pomožno četo, ki se je z njimi zatekla za grajske zidove. Sredi junija so uporniki obvladovali skoraj celotno Kranjsko, saj so fevdalci z vseh strani bežali v Ljubljano in od tam obupano prosili za pomoč. Po poročilih naj bi uporniki v svojo voljo prisilili vsa mesta, gradove in samostane, razen Ljubljane, Škofje Loke, Črnelega, Smlednika in Turjaka. Jožef Lamberg je v Ortneku kmete pregovoril, da so prekinili obleganje njegovega gradu, pri napadu na Črnelo, pa je upornikom s topičem baje pomagal celo plemič Franc Glanhofer iz Dragomlja. Valvasor je kasneje poročal, da so puntarji napadli tudi ljubljanski grad, vendar pa naj bi se s precejšnjimi izgubami morali umakniti. So pa požgali novi mlin na Ljubljanici, ki je zaradi poplav tako jezil barjanske kmete. Kljub Dietrichsteinovi zmagi pri Konjicah se je upor še naprej širil tudi na Štajerskem in Koroškem. Na Štajerskem je v drugi polovici junija segel skoraj do Gradca, koroško plemstvo, ki se je najprej zbralo v Velikovcu, pa je najprej zbežalo v Šentvid ob Glini, kjer pa so morali plemiči meščane deželnega glavnega mesta, ki so simpatizirali z uporniki, z grožnjami prisiliti, da so jim dovolili vstop. To je bil tudi poglavitni razlog, da je cesar kasneje koroško prestolnico prenesel v Celovec. Ker se v Šentvidu niso počutili varne, so fevdalci nadaljevali umik v Beljak, za njimi pa je prodiralo 2.000 kmetov, saj se je v upor dvignila skoraj skoraj celotna Koroška razen manjšega dela na zahodu. Upor je posredno segel že celo preko koroške severne meje, saj so iz solnograškega Raurisa prišli kmetom na pomoč rudarji, ki so zavzeli trg Obervellach v Mölltalu. Zato ne preseneča, da so beljaški meščani razmišljali o tem, da bi tudi sami razglasili nevtralnost, vendar so se premislili, ko je Dietrichstein v deželo prinesel sporočilo, da se približuje cesarska vojska. Zadušitev Če so za prvo fazo upora bili značilni uspehi kmetov in širjenje vstaje, pa se je v drugi fazi, nekako od druge polovice junija 1515, vojna sreča začela obračati. Cesar Maksimiljan, ki mu je položaj postal prenevaren, da bi upor še naprej izrabljal za slabljenje moči deželnih stanov, se je 11. junija odločno postavil na stran plemstva. Na kmete je naslovil patent z obtožbo, da so prelomili obljubo o mirovanju do prihoda komisarjev, s tem pa okrepili Benečane in ustvarili pogoje, ki bi v deželo lahko znova privabili Turke. Od upornikov je zato zahteval, naj takoj razpustijo zvezo in se vrnejo na domove, kdor ima kakšne pritožbe ali potrebe, pa naj pride v Velikovec, kjer bodo komisarji vsakomur pomagali do pravice. V nasprotnem, je zagrozil, bo prelate, mesta in trge pozval, naj pripravijo vojsko, ki bo ravnala po ukazih cesarja ali deželnih glavarjev. Cesarjevo posredovanje je kljub trudu komisarjev na terenu ostalo neuspešno, zato je plemstvu na pomoč poslal svoje čete. Še pred prihodom cesarske vojske se je štajerski deželni glavar Dietrichstein, ki je s sestanka s cesarjem v skrbi za svoja gradova Bekštajn in Humperk z Dunaja pohitel na Koroško, v bližini Rožeka zapletel v boje z uporniki in jih skupaj s koroškim plemičem Welzerjem prisilil k pokorščini. Zdelo se je že, da se bo položaj v deželi umiril, potem pa so plemiči, ki so do tedaj trepetali v Beljaku, v maščevalnem zanosu požgali številne vasi in pobili več sto kmetov, zaradi česar so se uporniki znova dvignili na noge. S pomočjo Dietrichsteina in prvih oddelkov cesarske vojske so koroški fevdalci osvojili Althofen in v vrsti spopadov pri Hüttenbergu, v Laboški dolini in Podjuni porazili kmete ter jih okrutno kaznovali. Boji na Koroškem so bili končani, še preden je tja med 5. in 10. julijem prispela glavnina cesarske vojske. Podobno je konec junija iz Gradca proti jugu z 900 stanovskimi najemniki krenil Jurij Herberstein, poveljnik notranjeavstrijskih dežel v boju proti upornikom. Razbil je manjše uporniške sile pri Vildonu, Gleisdorfu in Vuzenici, zavzel Viltuš ter mimo Slovenj Gradca prodrl do Celja. Tu je na začetku naslednjega meseca, najverjetneje 8. julija, hudo porazil kmete, ki so napadli plemiško vojsko. Dietrichsteinovo družinsko izročilo pravi, da naj bi v spopadu padlo okoli 700 upornikov, neko cesarjevo pismo pa na podlagi Herbersteinovega poročila govori celo o do 2.000 mrtvih. V nemški žolnirski pesmi »Ain newes lied von den kraynerischen bauern« (Nova pesem o kranjskih kmetih), ki je izšla na Dunaju, je ostalo zabeleženo, da so kmetje ob spopadu s plemiško vojsko vzklikali »stara prauda« in »leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«. Obe gesli nista postali le zavezujoči za uporniška gibanja na Slovenskem globoko v 20. stoletje, temveč predstavljata tudi prve tiskane slovenske besede nasploh. Čeprav štajerski stanovi sprva niso verjeli, da bo Herberstein s tako majhno najemniško vojsko lahko dosegel večje uspehe in so cesarja prav v času celjske bitke zaprosili, da bi jim poleg napovedanih 400 mož koroške in 1000 mož cesarske vojske poslal še nekaj sto ogrskih huzarjev – Maksimilijan se je na prošnjo odzval z napovedjo, da bo upor prišel na Štajersko in Koroško zadušit osebno, potem pa bo nadaljeval pohod proti Furlaniji – pa so se z bitko pri Celju veliki spopadi z uporniki končali. Uporniško gibaje na spodnjem Štajerskem je bilo v naslednjih dveh tednih s pomočjo cesarskih čet grobo zatrto, ko je Herberstein pri Rajhenburgu 22. julija prestopil Savo in preko Dolenjskega gričevja severno od doline Krke začel prodirati proti Ljubljani, so se uklonili tudi prestrašeni kranjski kmejte, ki so še po bitki pri Celju zavzemali gradove in ob nemoči kranjskega plemstva nemoteno zborovali. Da bi se boji vlekli še v leto 1516 ali celo 1517 in se končali z domnevno Dietrichsteinovo zmago pri Brežicah, so zgodovinovinarji ovrgli kot mit. Kaznovanje upornih kmetov Kot poročajo viri, je plemiška vojska že med zatiranjem upora za seboj vsepovsod puščala pogorišča ter pobite in pobešene kmete. Točnega številna ni mogoče ugotoviti, je pa moralo biti na nekaterih območjih nasilje tako hudo, da je zmotilo celo cesarjeve zastopnike. Vodja cesarske komisije, freisinški škof Fiilip, je svojemu tajniku v nekem pismu potožil, da Herberstein v nasprotju z navodili komisarjev, ki so mu prepovedali »obdelovati in kaznovati kmete«, med svojim pohodom »požiga, obeša, natika na kol in drugače nadleguje.« Samo v Gradcu je bilo usmrčenih 161 upornikov, številni so bili zajeti, mnogi kmetje pa so pobegnili tudi na beneško ozemlje. Cesar, ki je dal plemstvu po umiritvi razmer jasno vedeti, »da ste vi, po svojih gospostvih zviševali redne dajatve in služnosti, dalje, da ste jih doslej (kmete) obteževali tudi z davki, nekateri morda preko mere in višje, kakor so nam jih stanovi odobrili in izročili, dalje, da ste jih morda tudi na svojih (sodnih) razpravah po svojih gospostvih previsoko in preveč kaznovali in pokorili, razen tega jih menda obremenjevali s krivično tlako ...« je glede kaznovanja do upornih kmetov zavzel relativno spravljivo stališče in jim zagotovil, da jim bo smrtno kazen, razen voditeljem, prizanesel, ne pa tudi »nekoliko občutnejše (denarne) kazni.« Od stanov je tudi zahteval naj preučijo pritožbe obeh strani in vzpostavijo »red, mero in postavo.« Nasploh nekateri fragmentarni podatki kažejo, da je v naslednjih letih kmete vsaj deloma branil proti prevelikemu izkoriščanju, saj denimo ni dovolil znova zgraditi porušenega spornega jezu pri novem ljubljanskem mlinu, pozitivno pa je razrešil tudi pritožbo podložnikov pri gospodom Eghom, ki so hoteli izrabiti poraz upornikov za dvig nekaterih dajatev. Leta 1516 je prepovedal nadaljnje kaznovanje kmetov, dokler ne bodo razprave o tem vprašanju dokončane.« Tudi cesarski komisarji so si prizadevali, da bi preiskali položaj podložnikov pred uporom in vzroke, zaradi katerih so se kmetje uprli. Naokoli so razposlali poslance, ki so pozivali podložnike, naj komisiji prijavijo svoje pritožbe proti zemljiškim gospodom. Stanovi so se cesarju pritoževali, da so komisarji na kmete dobesedno pritiskali toliko časa, dokler niso česa izpovedali. V denarnih zadevah je bil Maksimilijan, ki je potreboval denar za vojskovanje z Benečani, manj zmeren, zato so del njegovih predlogov stanovi zavrnili oziroma spremenili, seveda ne tistih, ki so bili v korist plemstva. V splošnem velja, da se je po uporu kazen za podložnike izrazila predvsem skozi povečane dajatve. Uporniki so morali vsako leto plačevati tudi poseben »uporniški pfenig«, škodo, ki so jo utrpeli plemiči, pa povriti s povečano tlako. Nekoliko uspešnejši so bil le vojaško najbolje organizirani Korošci, saj so dosegli, da zemljiški gospodje sporov s kmeti po letu 1515 niso več mogli razreševati pred patrimonialnimi sodišči, temveč v prisotnosti kmečkih zastopnikov samo še pred deželnim sodiščem za fevdalce. Zgodovinarji menijo, da tudi zato na Koroškem kasneje ni več prihajalo do večjih uporov. Nekaj podatkov o sledeh upora v književnosti Medtem, ko je umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc ugotavljal, da so bili odzivi likovnih ustvarjalcev na uporništvo slovenskega kmeta vsaj do srede sedemdesetih let 20. stoletja presenetljivo skromni, pa je pri literaturi situacija drugačna. Vseslovenski kmečki upor 1515 navkljub bistveno večjemu obsegu sicer ni doživel toliko literarnih odmevov kot slovensko-hrvaški punt leta 15973, saj je lik Matije Gubca z dramatičnim kronanjem v Zagrebu z literarnega vidika izjemno privlačen, kljub tem pa so besede »stara pravda« in »le v kup, le v kup uboga gmajna« eno najbolj prepoznavnih gesel v slovenski zgodovini. Tako da se nanje naslanja tudi znana »Puntarska pesem«, ki jo je Mile Klopčič po vzoru nemške »Wir sind des Geyers schwarzer Haufen« sicer napisal za Kreftovo dramo »Velika puntarija«, postavljeno v čas slovensko-hrvaškega upora. Po bitki pri Celju nastala »Ain newes lied von den kraynerischen bauern«, pa ni edini starejši literarni vir, ki poroča o uporu, saj dogajanja v puntu opisujeta tudi škofjeloška latinska pesem, imenovana »Carmen Hexametrum« in »Celovška rimana kronika« iz 17. stoletja. Ko je leta 1877 Janez Bleiweis v Letopisu Slovenske Matice objavil kakovostno litografijo landknechtovskega letaka, sta navkljub njegovemu, do upornikov ne preveč prijaznemu spremnemu komentarju, gesli slovenskih puntarjev postali »pomembno inspiracijsko središče pesništva, pa tudi pripovedništva« (dr. Boris Paternu). Najbolj opazna literarna stvaritev o uporu, ki je nastala v tem obdobju, je nedvomno Aškerčev pesniški ciklus »Stara pravda« (1888), v začetnem delu posvečen letu 1515. Primerljivo prepoznavnost je pesniško s »Srednjevešimi baladami« (1973), ki so predstavljale del načrtovanega daljšega epskega dela o puntu 1515, kasneje dosegel še Janez Menart, številni pesniki, kot npr. Župančič v pesmi »Pojte za menoj« (1941), pa so obe gesli kmečkega uporništva uporabili v svoji poeziji: »Gozd in poj, silen ženimo hrup; boga gmajna, le vkup, le vkup, le vkup z menoj, staro pravdo v zrak tulimo, da se pretulimo skozi to zimo.« Od proznih del je izmed zgodovinskih romanov in povesti na temo prvega vseslovenskega kmečkega upora, o njem so npr. med drugim pisali Fran Jaklič, Peter Bohinjec in v sedemdesetih letih preteklega stoletja Vlado Firm, verjetno največjo priljubljenost dosegel roman Jožeta Pahorja »Matija Gorjan« (1940). Zgodba govori o študentu Matiji Gorjanu, plebejcu, ki se druži s plemstvom, dokler mu Jurij Thurn v Kočevju ne zapre in usmrti očeta. Gorjan se pridruži upornikom in na vrhuncu upora ubije svojega nekdanjega plemiškega prijatelja Vida Khissla. Iz ječe ga reši plemkinja Klara de Ruspi, ki pri tem zanj žrtvuje življenje. Po porazu ostankov kmečke vojske pri Brežicah se Gorjan zateče v Hrvaško k nekdanji ljubezni Majdi in njunemu otroku, nadaljevalcu očetovega poslanstva. Zelo podobne vsebine se je v predvojnih letih lotil tudi zdravnik dr. Karl Rom, doma iz Nemške Loke pri Kočevju. Po drugi svetovni vojni je postal prvi predsednik združenja socialdemokratskih zdravnikov Avstrije. Zgodba njegovega romana »Rebellion in der Gottschee« (Upor na Kočevskem, 1938), izšel je pri nemško-švicarski založbi Amalthea, se kot Pahorjevo delo osredotoča na nasilje Jurija Thurna in maščevanje kmetov, le da se pretežno omejuje na območje Kočevske. Tudi tukaj osrednji lik, kmet Jonke, ki usmrti Thurna, za seboj zapusti naslednika, da bo nadaljeval njegovo delo, čeprav sam v uporu izgubi življenje. Zanimivo je, da je v romanu izrazito pozitivno prikazan lik Thurnovega zeta Ivana Ungnada. Kasnejši ustanovitelj protestantske tiskarne v Urachu in mecen Primoža Trubarja kot kočevski zemljiški gospod Jonkejevega mlajšega brata izpusti na prostost ter tako omogoči obstanek uporniške družine, ki bo svojo vlogo znova odigrala v enem od naslednjih kočevskih uporov. Pripravil: Mihael Petrovič ml. Viri in literatura: Barbarič, Štefan (ur.): Kmečki upori v slovenski umetnosti: zbornik razprav. Ljubljana: Slovenska matica, 1974 Cvirn, Janez, Igor Grdina et al: Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999 Čepič, Zdenko, Dušan Nećak et al: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979 Hladnik, Miran: Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2009 Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962 Grafenauer, Bogo, Branko Reisp et al: Kmečki punti na Slovenskem: razprave in katalog dokumentov. Ljubljana: Narodni muzej, 1973 (Situla: razprave Narodnega muzeja v Ljubljani = dissertationes Musei nationalis Labacensis) Menart, Janez: Srednjeveške balade. Sodobnost, 1971, letnik 19, številka 5, str. 465-471 Pahor, Jože: Matija Gorjan: roman iz velikega upora slovenskih kmetov proti fevdalcem l. 1515. Ljubljana: Slovenska matica, 1940 Rom, Karl: Rebellion in der Gottschee: Roman. Zürich; Leipzig; Wien: Amalthea Verlag, 1938 Štih, Peter in Vasko Simoniti: Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja.Ljubljana: Modrijan, 2010

Na prireditvi ob kulturnem prazniku “Deklica s piščalko” smo leto 2014 razglasili za KOZLERJEVO LETO 2014. Tematska, oziroma kulturna leta, ki so zaživela v zadnjih treh letih, so prav posebna oblika obeleževanja in vrednotenja naše skupne duhovne vsebine. Prvo tovrstno leto 2011, je bilo imenovano Jarmovo leto in je bilo posvečeno akademskemu kiparju Stanetu Jarmu, umetniku, katerega delo je dalo naši sredini neizbrisen pečat in je pomemben del naše kulturne identitete. Naslednje leto, 2012, je bilo Hufnaglovo leto. Ime, katerega zven in pomen je bil za marsikoga nepoznan. Danes pozna ime Leopolda Hufnagla večina, od otrok v vrtcu, pa do njihovih staršev, saj so marsikaterega njih prav najmlajši poučili, kdo je bil ta gozdarski strokovnjak in kakšen pomen ima njegovo delo za naše okolje. Nujno se je ozreti vase tudi tu in zdaj. Zato smo preteklo leto 2013 poimenovali Leto vizij. Kulturno leto 2014 bo torej Kozlerjevo leto! Poimenovano in posvečeno bo Petru Kozlerju. Peter Kozler je širši javnosti gotovo najbolj znan po Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin, ki je prvi zemljevid slovenske dežele. Rojen je bil leta 1824 v Kočah pri Kočevju , kjer je preživel prva leta življenja, nato pa ga je pot vodila v svet, kjer se je šolal in naredil zelo uspešno kariero v podjetniškem in gospodarskem smislu. Bil pa je človek, ki je bil vseskozi aktiven in zaveden Slovenec in velik del svoje aktivnosti in tudi denarja namenjal prav slovenskim kulturnim organizacijam. Nemogoče je strniti njegovo delo in pomen v dva, tri stavke, zato bomo v kulturnem letu 2014 ponudili veliko priložnosti za spoznavanje pomena Petra Kozlerja, še bolj kot to, pa aktualnih vprašanj, ki si jih je zastavljal in ki so še kako pomembna tudi za nas danes.
Torej – naj bo leto 2014- Kozlerjevo leto! Kozlerjeva pot – projekt Gimnazije in srednje šole Kočevje Učitelji in dijaki na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje smo se odzvali vabilu Občine Kočevje k sodelovanju v Kozlerjevem kulturnem letu in izdelali popoln turistični produkt z naslovom Kozlerjeva pot, ki vključuje vsa potrebna tiskana gradiva: knjižico Informativni vodnik po Kozlerjevi poti ter zgibanko in informativne table Kozlerjeva pot v slovenskem in angleškem jeziku. Knjižica Informativni vodnik po Kozlerjevi poti v obliki obsežnih člankov predstavlja posamezne točke postanka na poti, ki so tako ali drugače povezane z življenjem in delom družine Kozler. Zgibanka Kozlerjeva pot (tudi v angleščini Kozler's route) vsebuje priročen zemljevid poti in krajše predstavitve posameznih točk. Vsebina zgibanke je predstavljena tudi na istoimenskih informativnih tablah, ki pa poleg tega prikazujejo še razvoj Pivovarne Union. Informativne table so trenutno na ogled v avli Gimnazije in srednje šole Kočevje na Ljubljanski 12, svoje stalno mesto pa bodo dobile pri Turističnem kompleksu Jezero. Sestavni del turističnega produkta je tudi ekskurzija po Kozlerjevi poti, pri kateri so se dijaki preizkusili v vlogi turističnih vodičev. Zadnji sestavni del turističnega produkta pa je ekskurzija po Kozlerjevi poti, ki so jo v celoti izvedli dijaki in se tako preizkusili še v vlogi turističnih vodičev. Predstavitve na posameznih točkah so dijaki popestrili še s tremi krajšimi dramskimi uprizoritvami in zbirko starih fotografij danes propadlih stavb, ki služi kot pripomoček na ekskurziji. Kozlerjeva pot je krožna pot s pričetkom in zaključkom v Kočevju, druge točke postanka pa si sledijo v naslednjem vrstnem redu: Koče, Kočevska Reka, Ribnica, Ortnek, Hudi Konec, Sveti Gregor. Pri določanju točk smo se omejili na kočevsko-ribniško področje, sicer pa so člani družine Kozler delovali tudi širše. Na nekaterih točkah postanka zaradi propadanja objektov ni moč veliko videti, so pa točke povezane z življenjem in delom družine Kozler, ki je to območje pomembno zaznamovala. Obisk Kozlerjeve poti je celodnevna ekskurzija, na katero se lahko sami odpravite z avtom ali kolesom. Obisk Kozlerjeve poti je celodnevna ekskurzija, na katero se lahko odpravite z avtom ali kolesom ter se s pomočjo knjižice in priročnega zemljevida informirate o pomembnosti posameznih točk postanka. Posamezni izdelki turističnega produkta torej niso zgolj šolski, temveč bodo trajno na voljo za uporabo tudi širši javnosti. Tako smo realizirali enega osrednjih ciljev našega projektnega dela. Knjižice in zgibanke so občanom in obiskovalcem naših krajev na voljo v prostorih Turističnega društva Kočevje, v Knjižnici Kočevje, v Pokrajinskem muzeju Kočevje in Turističnem kompleksu Jezero. Vse gradivo smo tudi zbrali in uredili v priročnik za izvedbo ekskurzije in ga že predali Turističnemu društvu Kočevje, ki bo ekskurzijo delno ali pa v celoti vključilo v svojo stalno ponudbo. V projektu je sodelovalo 6 profesoric, 121 dijakov štirih izobraževalnih programov in 7 predmetov, delo v projektu pa je trajalo 4 mesece oz. 340 ur pouka. Posebna vrednost projekta Kozlerjeva pot na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje pa niso le izdelki, temveč proces nastajanja oz. pedagoško delo, ki je za izobraževalno institucijo ključnega pomena, ter obseg dogajanja. Zaradi Petra Kozlerja, najpomembnejšega člana družine Kozler, smo se odločili, da projekt zastavimo širše, saj je bil vsestranska osebnost z vrhunskimi dosežki na različnih področjih – kot gospodarstvenik, narodni buditelj in kartograf. V projektu je tako sodelovalo 6 profesoric, 121 dijakov štirih izobraževalnih programov (gimnazija, ekonomski tehnik SSI in PTI ter prodajalec) in 7 predmetov (Kultura in civilizacija, Projektno delo, Prodaja blaga, Tržno komuniciranje, Moja poslovna ideja, Trening komunikacije, Marketing in multimedija). Delo v projektu je trajalo 4 mesece oz. 340 ur pouka. Vsi predmeti predvidevajo projektni pristop z avtentično nalogokot zaključnim izdelkom, delo v skupinah ter uporabo teoretičnega znanja na praktičnem primeru, v našem primeru je bil praktičen primer družina Kozler. Dijaki različnih programov so se glede na učne cilje in vsebine učnih načrtov osredotočili na različna področja življenja in dela družine Kozler: trgovci in ekonomisti na trgovino in gospodarstvo, gimnazijci pa na družinsko življenje, narodno buditeljstvo in nastanek znamenitega Zemljovida slovenske dežele in pokrajin. Dijaki so morali veliko gradiva spoznati, pregledati, prebrati, izluščiti, zapisati povzetke, prevesti v angleščino in ves postopek ponoviti vsaj dvakrat, vaj za dramske uprizoritve pa je bilo še veliko več. Dijaki so učenje doživeli kot izkušnjo in zato je njihovo znanje trajnejše, z delom v projektu pa so okrepili tudi občutek pripadnosti domačemu kraju. Vrednost izdelkov je v tem, da so dijaki vse delo opravili samostojno, in sicer ob podpori profesoric mentoric, ki smo jih s sprotnimi korekturami in povratnimi informacijami pri delu usmerjale. Delo je bilo zahtevno in izčrpno za vse, tako dijake kot profesorje, vendar menimo, da se napor obrestuje. Dijaki učenje doživijo kot izkušnjo in zato je njihovo znanje trajnejše. Lahko so ponosni na opravljeno delo, saj so storili nekaj pomembnega za svojo skupnost in javnost in tako okrepili občutek pripadnosti domačemu kraju. Ambiciozno zastavljen cilj nam je uspelo doseči predvsem z uspešnim sodelovanjem. Potrebno je bilo veliko vztrajnosti, da smo dosegli prikazan nivo kvalitete izdelkov, da smo do konca imeli drug z drugim ves čas dovolj potrpljenja. Za pomoč se zahvaljujemo Pokrajinskemu muzeju Kočevje za vsa posredovana gradiva, fotografije in informacije ter Občini Kočevje za finančno podporo pri tisku končnih izdelkov in organizaciji ekskurzije. Upam, da vam bodo ekskurzija in gradiva o Kozlerjevi poti prinesla nova spoznanja o morda do sedaj spregledani temi v zgodovini domačega okolja in vas spodbudila, da boste nanj še bolj ponosni. Ana Mihelič, prof. koordinatorica projekta

Na prireditvi ob kulturnem prazniku “Deklica s piščalko” smo leto 2013 posvetili VIZIJAM. Več je razlogov in namenov. Leta 2013 namreč mineva 650 let od prve omembe Kočevja kot mesta. Res, da smo mestne pravice dobili malo kasneje, a vendarle, oglejski patriarh takrat omenja mesto, ki se imenuje Gottsche. In od takrat je Kočevje in Kočevska na zemljevidu tega sveta. Tudi to je razlog, da mora biti leto to leto, leto duhovnega polja razmisleka in idej. Kam? Namen oblikovanja tematskega leta 2013 je v raziskovanju in poizkusu orisa skupne vizije za oblikovanje prihodnosti. Namen je identificirati že obstoječe posamične vizije, tako posameznikov, kot organiziranih družbenih enot (podjetja, zavodi, društva) in poiskati skupne imenovalce v njihovih konceptualnih usmeritvah. Raziskati je potrebno, na kakšnih temeljih lahko ustvarimo sinergijo različnih konceptov in jih povezati v bolj uspešen strateški potencial. Poleg tega pa je namen tudi vzpodbuditi nastajanje novih idej, načrtov, pogledov, ki naj kakovostno izboljšajo razvoj skupnosti. » ČE NE VEMO, KAM ŽELIMO, JE VSAKA POT PRAVA« Za napredek in razvoj družbe je potrebno preseči to trditev. Naloga leta je ta presežek. Ciljne starostne skušine so pravzaprav vse, od otrok, mladostnikov, študentov, ljudi srednjih let, do upokojencev. Prav tako so ciljne skupine tudi stanovsko čim širše zajete – do šoloobveznih, dijakov, študentov, zaposlenih, brezposelnih in upokojencev. Tematika vsebinsko zajema vsa področja družbenega življenja – od gospodarstva, šolstva, urbanizma, prostorske ureditve, kulturne sfere (umetnost, varovanje kulturne dediščine, ljubiteljske kulture, profesionalne kulture…) do športa…. Glavna vprašanja, ki jih zastavljamo v letošnjem letu so: - Ali imamo skupno vizijo prihodnosti? - Ali je skupna vizija prihodnosti sploh možna, ko trčimo ob dejstvo multikulturalnosti družbe? - Ali nadaljujemo vizijo naših prednikov oziroma ali je le ta kdaj obstajala in če, kakšna je bila? - Koliko si drznemo vizionarskega razmisleka? - Ali je sama vizija cilj, ali je pot? - Ali je možno ustaviti lok med pojmi: VIZIJA-MISIJA-STRATEGIJA? Naloge v okviru letošnjega leta so naravnane k oblikovanju trdnejših temeljev za oblikovanje skupne vizije prihodnosti in oris možnosti za uresničevanje le te. Zato je Občina Kočevje tudi letos pristopila k obeležitvi leta na nekoliko drugačen način. Vsi občinski dopisi in vsebine bodo dopolnjene z znakom Leta vizij, e-dopisi bodo vsebovali identični znak in na kuvertah bo odtisnjen žig znaka. -------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- »ČE VIZIJA NI NA PRVI POGLED POPOLNOMA NEURESNIČLJIVA IN SKRAJNO FANTASTIČNA, POTEM SI NE ZASLUŽI TEGA IMENA« IN, KO POMISLIMO NA VELIKA IMENA NAŠE IN PRETEKLE DOBE, POTEM VIDIMO, DA JIH HOJA PO UTEČENIH POTEH NI ZANIMALA, DA SO STREMELI PO NEČEM POPOLNOMA NOVEM, NEZNANEM. VSE PA ODLIKUJE ODLOČNOST, PRAVZAPRAV ŽE KAR FANATIZEM PRI ISKANJU NOVIH, BOLJŠIH REŠITEV. LE TAKO SMO NA PRAVI POTI NAPREDKA. ALI SE LAHKO PRIBLIŽAMO TEM IDEALOM, OZIROMA ALI PREMOREMO NEKAJ TE SMELOSTI IN ODLOČNOSTI? Celoten SEJEM VIZIJ si lahko ogledate na tej povezavi. Video produkcija: TV KOČEVJE

Župan Občine Kočevje je na prireditvi ob Kulturnem prazniku »Deklica s piščalko« leto 2012 razglasil za HUFNAGLOVO LETO. Posvečeno je enemu pomembnemu morda od klasičnega pojmovanja kulture malce oddaljenemu človeku – dr. Leopoldu Hufnaglu. Slednji je revolucionalno posegel na področje gospodarjenja z gozdovi. Lahko bi rekel, da je vnesel več kulture v naravo s tem, da se je zoperstavil splošno uveljavljeni praksi sekanja gozdov na golo in vpeljal izvirno obliko prebiralnega, sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Leta 1892 je za Goteniško pogorje izdelal prvi gozdnogospodarski načrt, kjer je bila zapisana znamenita pripomba: oddelka 38 in 39 naj se kot pragozd ohranita, zato je tu vsakršna raba prepovedana. S tem se je začelo obdobje aktivnega in načrtnega naravovarstva v Sloveniji. Hufnaglovo leto 2012 je razglašno 8. februarja 2012 in traja do razglasitve naslednjega kulturnega leta Občine Kočevje. Za lažjo prepoznavnost in komunikacijo je v ta namen oblikovan priložnostni zaščitni znak. Kot nosilec vizualne podobe vsebuje grafične elemente, ki predstavljajo dr. Leopolda Hufnagla ter njegov pomen v kočevskem in slovenskem prostoru danes.

V znak so združeni naslednji grafični elementi: - Portret je črnobela abstrakcija fotografije mladega Hufnagla. V tem zgodnjem obdobju mu je uspelo ohraniti prvinskost kočevskih gozdov in uvesti sonaravno gospodarjenje z gozdom po principu prebiranja. - Logotip “Hufnaglovo leto 2012” je postavljen desno, poleg portreta, v smeri njegovega pogleda. Sodoben črkopis spominja na karakter tedanjih kaligrafsko izpisanih dokumentov. - Spodnja zaključna linija je delno zlita s portretom in se nadaljuje pod celotnim napisom. Njen vizualni karakter je povzet po okrašenih zaključkih takratnih tiskovin ali rokopisov. Kot časovna orientacija predstavlja obdobje, v katerem je mladi Hufnagl deloval. Linija spominja tudi na odprto knjigo, ki je simbol dajanja znanja. - Zgornja zaključna linija je skoraj zrcalna preslikava spodnje linije, kar pomeni, da ima spodnja linija pomenski vpliv na zgornjo postavitev. Desno od portreta, v višini čela je abstrahiran obris Fridrihštajna in Mestnega vrha. Oba hriba sta izbrana kot predstavnika vizualne identitete Kočevja, saj je naše mesto s Hufnaglovim delovanjem pridobilo veliko vrednoto v slovenskem in širšem prostoru na področju gospodarjenja z gozdovi. - Barva znaka je temno rjava (Pantone 4695). Izbrana barva še dodatno podkrepi obdobje Hufnaglovega življenja (rjavo tonirane fotografije) in s tem približa človeka vizionarja, ki je pred 120. leti uspel uresničiti svoje plemenite zamisli. Znak je moč uporabljati pri povečavah in pomanjšavah (do dolžine 3 cm) ter v barvnih in črnobelih aplikacijah. Smiselna je uporaba v vseh vidnih sporočilih povezanih z letošnjim kulturnim letom.

Leto 2011 je župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič razglasil za Jarmovo leto. Na slovesnosti ob kulturnem prazniku, ki je potekala v Šeškovem domu smo Kočevarji svoj poklon podali največjemu umetniku tega območja, akademskemu kiparju Stanislavu Jarmu, ki je vse svoje življenje ustvarjal v mestu ob Rinži in bo letos oktobra praznoval 80 let. Jarmovo leto predstavlja začetek novega odnosa do kulturnega življenja in ustvarjanja na Kočevskem. In predstavlja zgolj začetek močnejšega udejstvovanja in posluha občine Kočevje do vseh umetnosti in kulturne ustvarjalnosti.