SANKANJE V KOBLARJIH

Spet smo dočakali sneg med zimskimi počitnicami. Starejši, ki v otroštvu še nismo poznali kombinezonov, smo se, ob valjanju svojih vnukov po kupih napluženega snega, spomnili dolin našega otroštva. V Koblarjih smo jih poimenovali Biskitovo, Polajnarjevo, Borovo in Želetovo dolino. Borova, porasla z borovci, je bila rezervirana za starejše, smuči vešče fante. Tja nismo smeli, v ostalih pa smo lahko gazili in vlekli sani po mili volji vse do noči, ko smo še komajda čutili štrleče dele svojih teles. Večina teh dolin je pozidanih ali zasutih “na špago”, ampak Želetova je pa še tu. Med počitnicami smo tako prejeli obvestilo “mamice, babice, očiji, dedki vabljeni z otroci in vnuki v Želetovo dolino na sankanje.” Pa smo šli in se je sankalo, tekalo navkreber, se valjalo, se ogibalo ali zaletavalo v drevo, ob katerem je bila privezana vreča s senom. Bilo je smeha, opogumila se je še kakšna babi ali dedi na lopatki. Vse je minilo brez prepirov, cukanj, prerivanj. Ko so bili noski rdeči kot kuhano vino in se je iz vaškega doma širil vonj pečenih palačink, so bile nožice še dovolj urne do kraja gostije. Gostijo so pripravile babice, ki so željo po sankanju že opustile. Ko so bili želodčki siti in naliti smo odcapljali domov.

Bilo je lepo. Hvala vsem za trud in prijetno družbo.