Prireditev ob 30-letnici samostojne in neodvisne Slovenije

Poletni junijski večer leta 1991. Bilo je vroče, v dobesednem in prenesenem pomenu. Natanko pol leta po jasno in neomajno izraženi volji slovenskega naroda živeti v samostojni in neodvisni državi Sloveniji, so odločevalci omogočili rojstvo države. Ni bilo lahko, pogledi so bili različni tudi v tako občutljivih razmerah, kar je sicer žlahtna značilnost demokracij, a razhajanja so bila premoščena, različni pogledi pa so se osredinili okoli enega cilja – samostojnost in neodvisnost je maksima, ki jo je potrebno doseči! Zmagalo je zavedanje o prevladi interesa naroda, o tem, kaj je za Slovenke in Slovence bistveno.

V zraku je bilo čutiti nemir. Po vsej Sloveniji so se tisti večer ljudje spontano zbirali, Trg republike je pokal od želje po prisotnosti vseh. Nihče ni hotel zamuditi enkratnega in neponovljivega dogodka – rojstva države Slovenije. Zgodovinskost dogodka je preveval vse, radost, ponos, solze sreče, objemi in čestitke so bile spontane. Slovenski narod je postal nacija, skozi legitimni in legalni proces si je izboril svojo državo. Stoletne sanje vseh slovenskih domoljubov so postale realnost. Zdelo se je neverjetno! A tako pomembni premiki ne ostanejo neopaženi. Medtem ko se je širila radost po Sloveniji, so tanki jugoslovanske vojske zapustili vojašnice. Začela se je izjemna preizkušnja – ali bodo Slovenke in Slovenci sposobni tudi vojaško ubraniti odločitev, ki je tudi formalno zaključila obstoj Jugoslavije? Agresija jugoslovanskega vrha in vojske je bila odločena za vsako ceno preprečiti osamosvojitev, ohraniti Jugoslavijo pri življenju in posredno podpreti grobo nacionalistično politiko v razpadajoči državi. Tretja največja armada v Evropi je bila prepričana v svoj uspeh. Obrambne sposobnosti komaj rojene države so bile zaradi okoliščin polpretekle zgodovine omejene, a nasprotnik je hudo podcenil eno, v vojni najpomembnejšo stvar – veliko, kaj veliko, ogromno srce Slovenk in Slovencev, ki so bili odločeni kot še nikoli. Države ne damo! Državo se brani, do konca. Brez popuščanja! Ničkolikokrat so različni zavojevalci želeli z okupacijo in ustrahovanjem podjarmiti druge narode, a vedno neuspešno. Svoboda in želja po njej je nepremagljiva. Tako je bilo tudi v najbolj pravični in pravni vojni – vojni za Slovenijo. Vsi, ki ste prepoznali to odgovornost in izkazali jekleno voljo pri obrambi naše Slovenije, ste in boste za vedno naši junaki. Zato smo vam in vam bomo hvaležni za vedno!

A danes, natanko trideset let pozneje, je vse prevečkrat slišati: nismo zadovoljni s Slovenijo, za to kar imamo in vidimo, se nismo borili … Med veterankami in veterani je nekakšno razočaranje, apatija, med mladimi nezadovoljstvo. Vse več jih razmišlja tudi o odhodu iz Slovenije … Zakaj je temu tako?

Republika Slovenija, dom slovenskega naroda, temelji na nam, v Kočevju dobro znani Cankarjevi misli: narod si bo pisal sodbo sam! In si jo! A vprašanje je kakšno? Razumeti je, da ne takšno, kot bi si jo večina želela. Stavek v sebi nosi izjemno pomembno sporočilo – kadar ima nekdo pravico samostojnega odločanja, potem je le-ta nerazdružljiva z odgovornostjo. Karkoli naredim, se odločim ali pa ne naredim ničesar, bo to imelo posledico. Takšno ali drugačno. Hudo napačno in grozno zmotno je prepričanje, da ne odločanje in pasivnost nimata posledic. Martin Luther je prav to dejstvo povzel v naslednji misli: ne bomo si zapomnili besed naših nasprotnikov, temveč tišino naših prijateljev. Državo in njen razvoj imamo v rokah državljanke in državljani. Neodtujljiva volilna pravica je tista, s katero izražamo svojo voljo in s katero neposredno vplivamo na to, kakšna bo naša država in kam bo šla. Razočaranje nad državo nikakor ni na mestu, saj smo s svojim odločanjem ali še bolje ne odločanjem izročili le-to v upravljanje odločevalcem. Morebitno nezadovoljstvo z razvojem dogodkov je zato treba razčistiti najprej in predvsem pri sebi! Lahko, da smo se odločili narobe, lahko, da smo bili zavedeni, a v demokracijah, in to Slovenija je, so volitve prostor in čas, ko imamo možnost bodisi odločiti se drugače, svoj glas zaupati tistemu, v katero, katerega, smo najbolj prepričani. A da bi to lahko storili, ne bo dovolj brezskrbno življenje v coni udobja, oddaljeno in nezainteresirano spremljanje dogajanja v Sloveniji. Gostilniške razprave in godrnjanje pred televizijskim sprejemnikom brez aktivnosti, pač stvari ne bo spreminjalo. Potrebna so dejanja, manj besede! Rešitev je zgolj aktivno državljanstvo, ki ne samo pričakuje spremljanje dogodkov, ampak predvideva tudi oblikovanje alternative, če ponudba ne izpolnjuje naših pričakovanj in standardov, ki jih imamo kot volivke in volivci. Samo tako ne bomo zavedeni, ne bomo prepuščali odločanja drugim s tem, ko se sami ne udeležujemo volitev, in samo tako bomo z državo upravljali na način, do bomo potem tudi z rezultati zadovoljni.

Trideset let pozneje se zdi, da je prostora za izboljšavo v ustvarjanju prijetnejšega okolja v naši Sloveniji še veliko. Kultura dialoga nam ne more biti v ponos, boj za oblast, ki je sicer povsem legitimno početje v vsaki demokraciji, pa v Sloveniji kaže svoj izrazito surov obraz. Vse bolj se oddaljujejo vrednote kot so: razumevanje, medsebojno spoštovanje, strpnost in domoljubje. A tovrstne simptome je mogoče zdraviti. Vsak od nas lahko ali se celo mora potruditi in pridodati svoj doprinos. To znamo in zmoremo! Prepričan sem, da ima vsak od nas rad našo Slovenijo. Morda je sramežljiv pri tem ali pa neroden pri izkazovanju ljubezni do svoje domovine in države, a prepričan sem, da nam nikakor ni vseeno zanjo. Zato je prav, da smo v tem pogledu bolj ambiciozni. Stopimo iz cone udobja in naredimo, kar nam nalaga vest in kar se od nas pričakuje s strani naših zanamcev – da postanemo aktivni, pomagamo naši Sloveniji in jo oblikujemo po meri in pričakovanjih, ki jih imamo. Prav je, da smo pri tem ambiciozni in še bolj prav je to ambicioznost udejanjati. Samo tako si bomo ne samo pisali usodo, temveč svetlo prihodnost! To si Republika Slovenija brez dvoma zasluži za svoj trideseti rojstni dan!

Čestitke ob dnevu državnosti vsem in vse dobro tebi Slovenija!