Nad oblaki - pilot in graditelj leta Hans Ramor

Občina Kočevje je kulturno tematsko leto 2020 poimenovala Ramorjevo leto, razprimo krila, po kočevskem pilotu in graditelju letal Hansu (Ivanu) Ramorju. V letu 2020 je namreč minilo 85 let, odkar je Kočevje dobilo svoj letalski klub in četrt stoletja od nastanka sedanjega, ki nadaljuje njegovo izročilo. Z Ramorjevim letom pa se ne spominjamo zgolj zgodovinske osebnosti in obletnic kočevskega letalstva, temveč nas opozarja tudi na pomen ustvarjalnega zagona v najširšem smislu te besede. Ramorjevo zgodbo predstavljamo v kratkem dokumentarnem filmu, prepis besedila pa najdete spodaj pod filmom.

Velika hvala vsem sodelujočim pri nastanku tega zgodovinskega zapisa. 

Besedilo filma:

Naslov: Nad oblaki, pilot in graditelj letal Hans Ramor

Brano besedilo:

Je res naključje, da angele upodabljajo s krili? Če bi o tem povprašali Hansa ali Ivana Ramorja, kot se je imenoval po slovensko, bi najbrž brez oklevanja odgovoril: ne. Fant iz Podgorske ulice v Kočevju je bil namreč že od otroških dni zasvojen z letenjem. Dobrih osem let je bil star, ko je spomladi 1901 opazoval, kako se je z dvorišča mestnega gradu odlepil prvi balon s človeško posadko v zgodovini Kočevske. Od tedaj ga želja, da bi razprl peruti, ni več izpustila.

Začetni poskusi so bili seveda nebogljeni. Pri izdelovanju balonskih modelov na topel zrak bi skoraj zažgal Kočevje, ko je z dežnikom v rokah začel z drevja skakati v reko Rinžo, pa so ga domov prinesli nezavestnega. Menda je hotel srečo izzvati tudi s skokom z ostenj Krempe nad slovensko-hrvaško mejo, a naj bi mu podvig, ki bi se zagotovo končal usodno, v zadnjem hipu preprečili orožniki.

Okoli leta 1910 je navkljub pomanjkanju sredstev začel graditi svoje prvo pravo letalo. Ker v Švici, kjer je služboval, ni našel primernega vzletišča, v tirolskem Zirlu, kamor se je prav zato preselil, pa mu oblasti v strahu, da se bo zrušil na bližnji samostan, vzleta niso dovolile, je delo nadaljeval v Kočevju. Toda namesto podpore je bil deležen posmeha. Letalo, ki ga je sestavljal v prostorih pivovarne ob sedanji Ljubljanski cesti, ni nikoli poletelo.

Poletel pa je Ramor, četudi mu je po kratkem šolanju pri francoskem letalcu Bleriotu, ki ga je moral iz finančnih razlogov prekiniti, to omogočila šele vojna. Leta 1914 so ga sredi novih snovanj vpoklicali v vojsko. K sreči mu je tajnik naborne komisije omogočil služenje v letalskih enotah. Ni šlo brez težav in več kot enkrat je bil prisiljen poseči po drobnih zvijačah, da je dosegel svoj cilj.  12. aprila 1916 je kot prvi kočevski letalec prejel pilotsko izkaznico Avstrijskega aerokluba s številko 351.

Kmalu zatem se je znašel na fronti. V Posočju je opravil 49 bojnih poletov in pozneje z zadoščenjem zapisal, da je prav on uničil topniško baterijo, ki ga je s streli pričakala ob prihodu k Soči. Ramorjevi enoti so pravili četa smrti in res je vojno preživela le peščica njenih letalcev. Ramor je bil kljub priložnostnemu soočenju z italijanskim letalom, ki je njegov zrakoplov prerešetalo s skoraj šestdeset streli, na srečo med preživelimi.

Konec vojne je dočakal kot letalski inštruktor v Celovcu. Med piloti, ki jih je usposabljal, je bil tudi njegov brat Leopold, po domače Poldi. Prav na dan, ko sta se odpravljala na dopust v Kočevje, od koder naj bi skupaj odšla v Romunijo, pa je Poldi pri preizkušanju novega letala strmoglavil. Družina Ramor tako Kočevski ni dala le prvega pilota, temveč tudi prvega letalca, ki se je smrtno ponesrečil.

Kljub hudemu udarcu pa Ramor ni izgubil veselja do letenja. Aprila 1918 je poletel tudi nad domače mesto in iz višine 500 metrov posnel najstarejši znani letalski posnetek Kočevja. Fotografija je bila kasneje mnogokrat objavljena, natanko ob stoletnici preleta pa sta Ramorjevo dejanje ponovila pilot Robert Latin in fotograf Bojan Štefanič.  

A vrnimo se v preteklost: z razpadom monarhije se je avstrijskim vojaškim pilotom leta 1918 zastavilo vprašanje, kako naprej. Hans Ramor se je odločil, da bo služil novi jugoslovanski državi. Poskus, da bi v domovino iz Celovca priletel s svojim letalom, se je zaradi megle sicer ponesrečil, je pa Ramor skupaj z drugimi pripadniki ljubljanske stotnije, prve domače vojaške letalske enote, vseeno pisal zgodovino slovenskega letalstva. Izšolal je več pilotov, med njimi prvega poveljnika mariborske letalske stotnije Emila Grizolda in visoko odlikovanega letalca Srečka Žitnika.

Žal kraljevina SHS ni znala ceniti slovenskih pilotov, tako da so njeno aviacijo mnogi kmalu zapustili. Tudi Ramor, ki si je eksistenco poiskal v Gradcu. Tam je ustanovil eno redkih avstrijskih pilotskih šol tistega časa, postal pa je tudi zastopnik letalskega proizvajalca Klemm za Avstrijo in Jugoslavijo. Oktobra 1929 je tako v Zagreb pripeljal tudi tamkajšnje prvo civilno športno letalo.

Po letu 1930 je v sodelovanju z inženirjem Albertom Kalkertom začel proizvajati lastne zrakoplove. Na podlagi Kalkertovih projektov sta nastala dvosedežnik Ramor KE-7 in štirisedežno kabinsko potovalno letalo Ramor KE-14, ki so ga Nemci pred drugo svetovno predstavljali celo na zbirateljskih karticah. Ramor je pričakoval, da bo letali izdeloval serijsko, a mu čas gospodarske krize ni bil naklonjen.

Čeprav je bila njegova šola kakovostna, reklamo pa si je znal zagotoviti tudi drugače, na primer s slavnostjo ob 20.000. poletu leta 1933 ali pa z avstrijskim državnim rekordom v neprekinjenem letenju, se mu računi niso izšli. Pred upniki se je umaknil v Nemčijo, njegova letala pa so bila prodana ali odpisana. Od leta 1935 se v letalskem registru niso več pojavljala.

Kot obratni in prevzemni inženir ter organizator proizvodnje je do konca druge svetovne vojne delal za različna nemška letalska podjetja. Skoraj ironično se zdi, da je nekdanji pilot pri tem zdravje izgubil prav kot žrtev letalstva – in to na tleh. Leta 1943 je bil med nekim letalskim napadom hudo ranjen in s prestreljenimi pljuči ostal invalid. Kljub temu je po vojni v Celovcu, kjer si je ob Vrbskem jezeru ustvaril domovanje ter – po razpadu zakona z rojakinjo Leopoldine König – tudi novo družino, še delal kot letalski inštruktor. Nato so inovativnega Kočevarja, ki je za lastno uporabo zasnoval več cestnih vozil, kot tehničnega risarja zaposlile angleške zasedbene oblasti.

Po upokojitvi je živel v skromnih razmerah. Z nemško in avstrijsko državo se je več let bojeval za priznanje pravic, a je navzlic hudo načetemu zdravju ostal dejaven, predvsem v stikih s kočevarsko skupnostjo. Marca 1968 je za posledicami pljučnega raka umrl. Ob vojnih veteranih so se Ramorjevega pogreba udeležili tudi predstavniki organizacije Gottscheer Gedenkstätte, ki so v grob vrgli nekaj kamenčkov iz ene od porušenih kočevskih cerkva ter na gomilo položili venec s kočevskimi barvami.

Dobrega pol stoletja kasneje se je ob praznovanju jubilejev domačega organiziranega letalstva njegovemu spominu poklonila tudi Občina Kočevje, ki je kulturno tematsko leto 2020 razglasila za Ramorjevo leto, s sporočilom razprimo krila. Zgodba Ramorja nas namreč opozarja tudi na pomen ustvarjalnega zagona v najširšem smislu te besede in na vseh področjih družbenega življenja, od športa in kulture, do gospodarstva in znanosti. Ramor je zato skupni imenovalec za vse, ki so si na Kočevskem drznili, se drznejo in si bodo drznili sanjati. Da bi sanje postale tudi resničnost, pa je treba včasih samo razpreti krila.

Produkcija: Center za mladinsko kulturo Kočevje - Freeloaders media house
Scenarij: Igor Rančigaj, Mihael Petrovič ml.
Besedilo: Mihael Petrovič ml