Tradicionalna prireditev ob državnem prazniku in novoletni koncert Pihalnega orkestra Kočevje

19. decembra je v športni dvorani Kočevje potekala tradicionalna občinska prireditev pred dnevom samostojnosti in enotnosti, skupaj s prazničnim novoletnim koncertom Pihalnega orkestra Kočevje – 1927. Kot slavnostni govornik je občanke in občane nagovoril župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, ki je spomnil na zgodovinske dogodke, optimizem in odločenost Slovencev. Njegov nagovor si lahko prebere v celoti spodaj.

V koncertnem delu pa so se pihalnemu orkestru pod vodstvom dirigenta Janija Šalamuna in sekciji Big Band veteranov pod vodstvom dirigenta Bojana Oražma letos pridružili glasbeni gostje iz domačih krajev, Andraž Hribar in vokalna skupina Cantate Domino. Skupaj so z raznolikim izborom skladb v dobri uri programa navdušili številčno občinstvo.

Foto: Bojan Štefanič


Nagovor župana občine Kočevje dr. Vladimirja Prebiliča:

Spoštovane gospe, cenjeni gospodje! Še prav posebej topel pozdrav veterankam in veteranom vojne za samostojnost in neodvisnost naše Slovenije!

Pisalo se je leto 1990. Čas izjemnih sprememb po Evropi in svetu. Komunizem in socialistična ureditev družb v Sovjetski zvezi, nekdanji vzhodni Evropi in Jugoslaviji je bil v zadnjih vzdihljajih. A spremembo družbenih ureditev so spremljale napetosti, nacionalizmi so dvigovali glavo, med narodi so se iskale predvsem razlike. Te so bile žal osnova za oblikovanje novih, izrazito bolj izraženih nacionalnih identitet. Bipolarno razdelitev sveta je vse bolj nadomeščala unipolarna razporeditev moči z edino preostalo supersilo – Združenimi državami Amerike. To leto je bilo leto umika nekdanje Rdeče armade iz Afganistana, pa napad Iraka na Kuvajt, kar je potegnilo v vojni vrtinec ZDA z Irakom, združila se je Nemčija, kar je nekatere evropske države navdajalo v veliko mero nelagodja… Evropska gospodarska skupnost je bila pred tem, da svoje povezovanje še poglobi v nam dandanes skupno Evropsko unijo. Vendar predvsem kot gospodarska organizacija tedaj, zlobni jeziki bi pripomnili, da danes ni kaj drugače, ni zmogla pomembneje vplivati na varnostne razmere bodisi v Evropi, kaj šele po svetu.

Skrajno nepredvidljiva pa je bila tudi slika v Jugoslaviji. Miloševićev skrajni nacionalizem, ki je ponovno obudil velikosrbske težnje, je nakazoval, da bo razpad nekdanje skupne države brez dvoma vodil v krvavo vojno. Mednarodna skupnost preprosto si ni želela ali bila spodobna tako ekstremnih razmer obvladovati. ZDA pa si novega vojaškega posredovanja v Evropi preprosto niso mogli privoščiti. Zato je bilo nujno za vsako ceno in na vsak način ohraniti Jugoslavijo pri življenju. Vsaj za nekaj časa ter iskati drugačen način njene notranje ureditve ali pa njeno postopno preoblikovanje v samostojne države. V Sloveniji smo po prvih demokratičnih volitvah dobili morda na prvi pogled nenavadno razmerje moči. Predsednik predsedstva je postal gospod Milan Kučan, ki je bil prekaljen politik, oseba z izjemnim vedenjem in razumevanjem delovanja njegovih političnih sopotnikov v Jugoslaviji, a prav zato z določeno mero zadržanosti pri oddaljevanju Slovenije iz federacije. Zavedal se je zmožnosti in brez dvoma posledic, ki jih bodo prišle ob morebitni osamosvojitvi. Izvršilno oblast pa so Slovenke in Slovenci zaupali popolnoma drugi politični opciji – Demosu pod vodstvom Jožeta Pučnika, ki je bil konglomerat najrazličnejših strank. Skupaj jih je povezovalo predvsem politični spopad z nekdanjimi komunisti, želja po moderniziranju Slovenije v vseh pogledih ter najpomembnejše – osamosvojitvi. Zavedali so se, da je brez dvoma konflikt s tako skrajnimi stališči kot jih je zastopal Milošević, neizbežen. Osamosvojitev je bila nujna, da to ne bo državljanska vojna, temveč obrambna vojna, če do nje pride. JLA v tem primeru ne more biti nič drugega kot okupatorska vojska, sovražnik, ki omejuje politične in vse ostale pravice slovenskemu narodu, ki so bile sicer zapisane v zadnji jugoslovanski ustavi iz leta 1974.

Odločitev za samostojnost torej nikakor ni bila nepremišljena. Bila pa je še nekaj drugega, bila je pravna in pravična. Pod pojmom pravična mislim na temeljno in univerzalno pravico narodov do samoodločbe, pod pravno pa postopek, kako se takšna odločitev sprejme. Izjemna modrost tedanjih odločevalcev je bila v tem, da se tako pomembna odločitev sprejme na najbolj transparenten način – z organizacijo plebiscita. Demos je tu prevzel vse breme, saj se z plebiscitom tedaj vsi niso strinjali. Strah kaj bo potem je bil velik.

23. 12. 1990 so se odprla volišča po vsej Sloveniji. Zgodovinskega trenutka so se zavedali vsi. Kampanjo za samostojnost so pospremili glasbeniki, ki so zapeli danes že ponarodelo Svobodno sonce, na televiziji smo spremljali starejšega gospoda, ki je ob vstopu v Logarsko dolino napisal v različnih jezikih dobrodošli, rodil se je slogan Slovenija, moja dežela… Celo 16-letni najstnik, kot sem bil sam tedaj, je občutil pomembnost dogodka, ki pa ga je spremljala tudi napetost, saj so nekateri mislili, da bo prišlo že tedaj do kakšnih konfliktov. Da. To je bil pravi praznik demokracije. Ljudje so se trli na voliščih. Vznemirjenost med vsemi je bila neponovljiva, rezultat prav tako! Ta odločenost pa tudi enotnost Slovenk in Slovencev ja bila nujna, saj smo lahko le tako nato šest mesecev pozneje ubranili komaj razglašeno samostojnost…

Piše se 2019, torej 29 let pozneje. Živimo v miru in sorazmerni blaginji, predvsem pa v samostojni in neodvisni državi, naši Sloveniji. Spopadamo se z različnimi družbenimi izzivi, veliko se pritožujemo in godrnjamo. Včasih se zdi, da bi zaradi razočaranja svojo samostojnost in neodvisnost kar vrgli čez ramo. Predvsem pa se zdi, da smo Sloveniji obrnili hrbet. Kaj si o tem misli naša domovina? Naša dežela? Si to mar zasluži? No, moje skromno mnenje je, da ne. Še več, verjetno je le prav, spomniti se na malo prej predstavljene dogodke. In temu so pravzaprav prazniki namenjeni – da, ko smo jezni, razočarani, ko ne vemo, zmoremo ali ne znamo več naprej, da se obrnemo na tisti čudoviti, z domoljubjem do skrajnosti nabitim decembrom 1990. Se spomnite stare gospe, ki stara skoraj devetdeset let ni zmogla na volišče in jo je na domu obiskala volilna komisija. V kamere pa je ponosna pojasnila: glasovati želim za samostojno in neodvisno Slovenijo! Zgrabimo torej ta pogum in obudimo spomin ter se odločno napotimo dalje. Tja do še boljše Slovenije, kjer bo vsem in ne samo nekaterim, še lepše. S trdim delom ter zvrhano mero odgovornosti do tistih, ki šele prihajajo za nami, moramo zagotoviti predajo naše Slovenije v upravljanje, ko bo čas za to. Samo tako bo Slovenija moja dežela to res ostala in bila tudi za prihodnje rodove topel in prijeten dom.

Čestitke ob prazniku in srečno tebi, Slovenija!