Praznovanje dneva državnosti

V Kočevju smo dan državnosti letos obeležili na predvečer praznika na mestni ploščadi. Praznovanje je bilo tokrat združeno s Festivalom slovenske domoljubne pesmi Mati domovina, ki se je v Kočevje vrnil po sedmih letih od svojega nastanka.

Prvi del večera je bil posvečen državnemu prazniku. Prireditev je odprl otroški pevski zbor Osnovne šole Zbora odposlancev z Zdravljico, zbrane goste in občane ter občanke pa je nagovoril župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič. V svojem nagovoru je izpostavil pomen domovine in države ter spomnil na nastanek oziroma rojstvo naše Slovenije. Celoten govor si lahko preberete pod fotografijami.

V drugem delu večera je na velikem odru na mestni ploščadi potekal 7. festival slovenske domoljubne pesmi mati domovina, ki ga pripravlja Slovensko kulturno umetniško društvo Mati Domovina z Združenjem VSO in društvom MORiS Kočevska Reka. V programu so nastopili številni glasbeniki: Pevski zbor osnovne šole Zbora odposlancev, Jolanda Anžlovar, Oto Pestner, Urška Bakovič, Lea Likar, Alenka Gotar, Dejan Herakovič, Gianni Rijavec, Oktet Gallus, Skupina Lenarti in Ansambel Roka Žlindre. Nastopajoče je spremljal anasmbel orkestra Slovenske vojske in Tamburaški orkester Dobreč. Častni pokrovitelj prireditve je bil predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor.

Govor župana dr. Vladimirja Prebiliča

PONOSNI NA SLOVENIJO!

Spoštovane državljanke, cenjeni državljani!

Edinost, sreča, sprava
K nam naj nazaj se vrnejo!
Otrok, kar jih ima Slava,
Vsi naj si v roke sežejo,
Da oblast in z njo čast,
Obilnost bodo naša last!

Tako je sredi 19. stoletja razmišljal naš izjemen domoljub in največji slovenski pesnik France Prešeren. V času, ko je slovenski narod zaradi zgodovinskih okoliščin živel v različnih upravnih enotah in pod tujimi gospodarji, ugotavlja, da je pot do drugačne, bolj svetle prihodnosti mogoča izključno v obliki medsebojnega sodelovanja, spoštovanja in medsebojnega razumevanja. Spomni nas, da so takšni časi že bili, da smo živeli v samostojni državi in si oblast izbirali sami, pa čeprav le za kratek čas. Prepričan je, da lahko ali celo mora slovenski narod nekoč to ponoviti, saj si samo na tak način lahko zagotovi blagostanje in preživetje med drugimi, bistveno bolj agresivnimi narodi …

Danes, 171 let pozneje, ko praznujemo 28-ti rojstni dan samostojne in neodvisne Republike Slovenije, lahko ugotovimo, da je bil naš pesnik prerok, kar je sicer temeljna vrlina vseh izjemnih velikanov. Če bi bil med nami, bi verjetno ne verjel, da je to res. Da nam ni potrebno skrivati se ob uporabi slovenskega jezika, da lahko svobodno izbiramo vero in postave, da slovenski narod v veliki večini živi v svoji državi in da smo pomemben del mednarodne skupnosti. Da se Slovenkam in Slovencem ni potrebno sramovati svojega narodnega porekla, da Slovenke in Slovenci na prenekaterih področjih posegajo v sam svetovni vrh in da njegova Zdravljica doni ob zmagah slovenskih športnic in športnikov. Prepričan sem, da bi se mu orosilo oko in bi pokal od ponosa. Ne zato, ker je imel prav, temveč zato, ker je vsem potem in stranpotem navkljub Slovenkam in Slovencem uspelo to, kar si je sam brezmejno želel a o tem samo upal – imeti svojo državo.

In kako mi dojemamo najpomembnejši mejnik v več stoletni zgodovini Slovenk in Slovencev? Smo tudi mi veseli, srečni, ponosni? Se zavedamo pomena dneva, ko praznuje naša država? Ali razumemo izjemnost, ki smo jo dosegli? Se tudi nam orosi oko ob tako pomembnih trenutkih? Drznim si trditi, da bi tudi v tem pogledu presenetili našega pesniškega velikana. A ne v pozitivni podobi. Dan državnosti vse bolj postaja še en od dela prostih dni, katerih se veselimo zaradi predčasnega odhoda na letni dopust, otroci se veselijo prihajajočih počitnic, a večina pozablja, da praznuje naša Slovenija. Bežen pogled po ulicah nam ponuja klavrn pogled – tu in tam kakšna slovenska zastava, ki jo kdo pospremi z razmišljanjem o slovenskem nacionalizmu. Tako rojstni dan naše države spominja na otroka, ki je k sebi povabil veliko prijateljev, pripravil vse mogoče igre presenečenja, se potrudil s torto, pa nato sam obsedi za mizo, saj nihče od povabljenih ni prišel na praznovanje. Namesto igrivega trušča otrok, prostor poln razočaranja in žalosti …

Zakaj je temu tako z našo Slovenijo in njenim rojstnim dnevom? Zakaj ravnamo z njo na tak način? Naj ponudim nekaj razmišljanj. Za izhodišče lahko vzamem prešibko vedenje o nastanku oziroma rojstvu naše Slovenije. Le-to je bilo najbolj dostojanstveno v sodobni evropski zgodovini. Medtem ko so se druge države bodisi pred več stoletij ali v polpretekli in sodobni zgodovini rojevale iz vojn in grozot, ki so jih spremljale, revolucij in kontrarevolucij, iz krvi in razčlovečenja človekovega dostojanstva, lahko trdimo, da je samostojna in neodvisna Slovenija izšla iz pravne in pravične vojne. Pravične zato, ker je bila izključno obrambna in jo kot takšno izjemo dovoljuje newyorško pravo v ustanovni listini OZN v svojem 51. členu. Pravica do samoobrambe je univerzalna in neodtujiva in po njej smo bili prisiljeni poseči v času zavarovanja še ene brezčasne in temeljne pravice – pravice do narodne samoodločbe. Ta je bila prepoznana tudi v zadnji ustavi nekdanje skupne države, sprejeti leta 1974. Slovenke in Slovenci nikogar nismo napadali, nikomur grozili in odtujevali, smo pa izkazali hrabrost, odločnost in nepopustljivost, da naše zemlje drugemu ne damo. Naj stane kar hoče! Pravna vojna za samostojnost in neodvisnost pa zato, ker smo tudi tedaj, ko smo se borili, izkazali dostojanstvo, spoštovali omejitev vojskovanja do premaganih in ranjenih. In to, spoštovane gospe, cenjeni gospodje bi nam moralo biti v ponos. Streljaj od nas se je izkazala vsa beda človeštva v vojni, ki je za seboj pustila ne samo popolno materialno uničenje temveč narode z težko, če sploh zaceljivimi ranami. Nastanek neodvisne in samostojne Slovenije bi moral biti učni primer državotvornosti, ki je bila mogoča zaradi dveh temeljnih razlogov: odločenosti naroda kot celote, ki je vedel kaj hoče in se je odločil za takšno odločitev sprejeti polno odgovornost, izjemne politične zrelosti odločevalskih elit, ki so premišljeno izpeljale sam postopek na način omejevanja uporabljene sile, odmerjanja diplomatskih pritiskov in upravljanja narodnih potencialov. In prav tega zavedanja in vedenja je vse premalo. Deloma zato, ker temu najprej mi, kot starši posvečamo premalo pozornosti, deloma zato, ker sodobne politične elite tem dejstvom sistematično ne namenjajo primerne obravnave. Ne v vzgojno izobraževalnem sistemu, kot tudi ne v upravljanju z državo. Prebivalci države Sloveniji vse težje razumemo nekatere odločitve, ki nimajo nič skupnega z razmišljanjem Prešerna. Ta kliče po edinosti, sreči in spravi, a postajamo dežela brezmejnega prerekanja, medsebojnega oviranja in neskončnih delitev. Oblast, ki naj bo čast, se zdi, da je vse prej kot to. Tako država nase vzame še to razočaranje njenih prebivalcev, kar nikakor ni prav. Država oziroma njeni upravljalci so volja ljudstva. In ker ima ljudstvo oblast, se mora to odločiti, kdo in predvsem kako se bo z njo v njihovem imenu upravljalo. Seveda pa je za kaj takega najprej potrebno prevzeti odgovornost in izkazati državotvorno držo. To znamo in zmoremo, samo še storiti je potrebno.   

Zato si naša država Slovenija zasluži več aktivnih državljank in državljanov, ki si želijo, zmorejo in znajo z njo dobro upravljati. Državljank in državljanov, ki so nanjo ponosni in to tudi zmorejo in znajo jasno izraziti. Državljank in državljanov, ki so za svojo državo pripravljeni kaj storiti in zanjo kaj žrtvovati. Slovenija nas povezuje po naravni poti, nam ponuja zavetje in varen pristan in predvsem je naš dom. Ni popolna, vedno jo lahko in moramo nadgrajevati, a je edina, ki jo imamo. Naj bo torej dan državnosti rojstni dan, kot si ga naša Slovenija zasluži, polno veselih ljudi s številnimi ambicijami ter motivacijo, hrabrostjo in pogumom za udejanjanje teh. Povsem naravno je, da smo si med seboj različni, imamo različne nazore in različne poglede, a ko pride do Slovenije bi morali biti eno samo – ponosne državljanke in ponosni državljani katerim Slovenija pomeni vse!

Zato naj zaključim tako, kot sem začel in na način, kot je to storil moj nocojšnji sopotnik France Prešeren:

Nazadnje še prijatlji
Kozarce zase vzdignimo
Ki smo zato se zbratli
Ker dobro v srcu mislimo
Dokaj dni naj živi Bog kar nas dobrih je ljudi!

Srečno vsem, srečno tebi Slovenija!