Občina Kočevje je včeraj, 21. junija, v Športni dvorani Kočevje proslavila prihajajoči praznik ob dnevu državnosti. Na prireditvi z naslovom "prihodnost v naših rokah" smo v glasbenem programu prisluhnili izjemni Godbi slovenskih železnic, pod taktirko dirigenta Francija Lipovška. V solistični vlogi in kot v duetu sta se jim na odru pridružila še pevca Ema Petaver in Janez Krivec. Osrednji govornik na prireditvi je bil župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, ki je opozoril na pomen dneva državnosti, izrazil željo po aktivnejšem državljanstvu in Sloveniji zaželel vse najboljše za rojstni dan. Celoten nagovor si lahko preberete v nadaljevanju.
Nagovor župana dr. Vladmirja Prebiliča: Ko država praznuje!
Spoštovane gospe, cenjeni gospodje!
Dan državnosti je dan, ko je naša domovina postala tudi država. Dan, ko smo sanje številnih rodov naših prednikov udejanjili in svojo usodo vzeli v svoje roke. Imeti svojo državo pomeni v celoti odločati o vsem, kar se nanaša na življenje, razvoj in prihodnost slovenskega naroda. Na ta dan je slovenski narod postal aktivni deležnik mednarodnih odnosov in s tem sooblikovalec evropskega, pa tudi svetovnega reda. Naš glas je prvič slišen, kako močno, pa je seveda odvisno od nas. Tako prelomen trenutek in začetek nikoli pred tem dosežene popolne državotvornosti je poseben dan. Gre za rojstni dan naše države in še kako umestno je vprašanje, kdo, kako in če sploh praznuje? Odgovor se ponuja kar sam – Dan državnosti je predvsem dela prost dan in žal ne čas, ko bi se spomnili na vlogo in pomen praznika, razmislili o svoji državi in morda, če sem provokativen, svoj ponos na državo Slovenijo izkazali tudi tako, da bi izobesili zastavo. Kaj se je zgodilo, da komaj slaba tri desetletja tako pomembnega praznika ne znamo praznovati?
Preden ponudim nekaj odgovorov, si bom vzel malce svobode in bil bolj oseben, saj menim, da je praznovanje tako pomembnih dogodkov, še kako osebna stvar. Si predstavljate, da bi pozabili na lastni rojstni dan, rojstni dan svojega otroka, pa svojih bližnjih? Težko, mar ne? Zakaj? Sam sem prepričan, da zato, ker je vsako rojstvo čudovit in čudežen dogodek. Čudovit zato, ker predstavlja začetek novega življenja in predstavlja vsaj tisti trenutek premoč nad minljivostjo, nad koncem, nad smrtjo. Za razliko od konca našega življenja, ko smo lahko tudi sami oziroma je to trenutek vsakega zase, je rojstvo trenutek, ko nikoli nismo sami. Vedno smo rojeni v še tako majhno skupnost. To dejstvo zagotavlja, da ima dih novega življenja poseben status med vrednotami našega človeštva, saj pomeni zagotovitev obstoja in nadaljevanje našega tuzemskega življenja. Vse kar ustvarjamo in si prizadevamo dobi popolnoma drugačen smisel, ko veš, da bo nekdo, nekje, tudi v bodoče v kateremkoli pogledu tako ali drugače nadaljeval, nadgrajeval in spreminjal naše delo.
Čudežen pa zato, ker nas spremeni. Nas obogati in da popolnoma nov smisel našemu življenju. Biti roditelj pomeni odgovornost, pomeni skrb, pomeni strah, pomeni pa tudi neskončno srečo in niz dogodkov, ki se jih ne da kupiti in ki bodo z nami ostali za vedno. Človek se dejansko spremeni, postane bolj razmišljujoč, preudaren, uravnotežen v trenutku, ko v svoje naročje sprejme svojega otroka. Povsem naravno postane pred svoja pričakovanja postaviti pričakovanja mladega življenja. Nič več nisi sam, nisi nekomu otrok temveč imaš novo nalogo, ki ne preneha in ostane z nami do konca našega življenja. Velikokrat mi v glavi odmevajo besede moje mame, ki me tudi v svoji zreli starosti in mojim ne prav rosnim letom opozori: ne glede na vse, bom tvoja mama do konca.
Prav zato ima rojstvo vedno poseben čar in poseben status v naših življenjih, kar izkazujemo s praznovanji, voščili, dobrimi željami. Praviloma je to čas, ki ga želimo preživeti z najpomembnejšimi osebami našega življenja. Ta čas namenjamo pogovorom, obujanju spominom, kako je vse bilo drugače, največkrat pa zaključimo, da je bilo lepo, lepše, kot je danes, saj z nami ostajajo praviloma prijazni in prijetni trenutki. Le-ti nam pogrejejo srce in s toplino napolnijo našo dušo. Praznovanje rojstva je trenutek intimnosti, katerega z veseljem delimo, čeprav je to kanček kontradiktornosti same po sebi … Kaj pa, ko praznuje naša Slovenija? Začnem lahko z dejstvom, da smo starši naše države pravzaprav vsi. Države brez državljank in državljanov ni. Seveda imajo poseben položaj tisti, ki so ji pri rojstvu pomagali – torej naše veteranke in veterani ter vsi ostali dobri in pogumni ljudje, katerim ni bilo pretežko pred interese sebe in bližnjih postaviti interese tedaj komaj rojene države. Vendar naše delo, ki ga definiramo z izrazom aktivno državljanstvo ni zaključeno z rojstvom naše države. Si predstavljate, da bi otroku samo pomagali na svet in ga nato prepustili vzgoji ulice? In prav to s svojo neaktivnostjo delamo. Državo prepuščamo v vodenje in odločanje tistim, ki se sami izpostavijo. Vsi mi pa jim zgolj namenimo svoj glas in še to se nam zdi prevelik zalogaj. In kot da to še ni dovolj, se nato sprašujemo, zakaj država v svojem razvoju ne doseže naših sorazmerno visokih pričakovanj. Vsekakor višjih, kot bi jih smeli imeti glede na našo vključenost, angažiranost in aktivnost. Nekako neodraslo se obnašamo v tem smislu, kakor hudo razvajen otrok, ki ne dobi svoje igrače, čeprav ni bil priden in si je v bistvu tudi ni zaslužil.
Vendar nam naša država Slovenija odpušča. Prijazno, z nasmehom prenaša vse, kar ji namenimo, čeprav je več tistega slabega, kot tistega dobrega. Nastavlja vedno drugo lice in upa, da bomo sprevideli, se spremenili in delovali drugače. Ko praznuje in na njenem praznovanju ni povabljencev, ker so ti preveč zasedeni z drugimi, bolj pomembnimi stvarmi, se ne huduje, ni razočarana in poskuša razumeti naše ravnanje. Ko namesto zastav, katere so bodisi rojstnodnevna torta ali svečke na njej, njeni dragi državljanke in državljani popolnoma spregledajo to ali pa celo menijo, da je izobešanje zastave v poklon in spoštovanje naši Sloveniji nevredno dejanje, strmi v prazna pročelja hiš in tudi to prenese stoično. Morda je Slovenija nepoboljšljiva optimistka in verjame v vse nas ter s tem izkazuje svojo brezpogojno ljubezen.
Spoštovane in spoštovani. Zato, ampak res zato, bi se morali spremeniti! Prepričan sem, da se vsi strinjamo o nujnosti našega drugačnega ravnanja. Rojstni dan države Slovenije mora biti dan, ko bi razmišljanju o naši državi morali nameniti več časa, se o tem in podobnem pogovoriti tudi v svojih družinah in predvsem najti poti za naše drugačno ravnanje. Rojstni dan države praznujemo, ker smo mi tako želeli, ker smo se za kaj takega borili. In ker z rojstvom prihaja, tako kot sem že izpostavil, odgovornost. Državo je potrebno tako kot otroka graditi in vzgajati, se zanjo potruditi in žrtvovati. Zanjo nič ne sme in ne more biti preveč! Si predstavljate, kakšno državo bi imeli v primeru naše politične odgovornosti, pa vestnega ravnanja na vseh področjih in trmastega iskanja tistih vsebin, ki nas povezujejo in ne razdvajajo?
Nekoč in nekdaj je nekdo rekel, da bo Slovenija druga Švica. Sam sem mnenja, da je lahko naša država še veliko več kot to! Je lahko naš dom v pravem pomenu besede, kjer bomo vsi udejanjili naše želje in kreativnost, kjer bo vladal zdrav razum in bo prijateljstvo način življenja. Dom namreč predstavlja in simbolizira varnost, zavetje in toplino. Kraj, kjer smo ljubljeni in ljubimo, kjer smo sprejeti in sprejemamo, kjer se rodimo in ležemo k zadnjemu počitku. Dom nikoli ni popoln, je pa naš, je edini, je skupen našemu narodu in je na koncu vse kar imamo. Zakaj moramo tako razmišljati? Ker mora Slovenija biti dom našim zanamcem, torej tistim, ki prihajajo za nami. Nikakor si ne smemo dopustiti ravnanja, zaradi katerega nas bo sram, ko nas bodo naši mladi vprašali: zakaj pa ste tako brezvestno ravnali in nam s svojim ravnanjem vzeli prihodnost. Ampak to bo Slovenija, ko bomo mi to želeli. Prepričan sem, da zmoremo, če le hočemo.
Čestitke tebi ob rojstnem dnevu, draga Slovenija, z željo po bolj aktivnih in odgovornih državljankah in državljanih!