Prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti

V Športni dvorani Kočevje je 20. decembra potekala osrednja občinska prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki jo je že tradicionalno dopolnil božično-novoletni koncert Pihalnega orkestra Kočevje  – 1927. Slavnostni govornik na prireditvi je bil župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, ki je v svojem govoru izpostavil pomanjkanje državljanske pismenosti, napačno razumevanje pojma domoljubje ter ob tem pozval goste prireditve, da v prazničnih dneh namenijo nekaj časa tudi razmisleku in pogovoru o tej tematik ter tako naredijo korak naprej k temu, da postanemo bolj domoljubni državljani in državljanke. Govor župana lahko v celoti preberete spodaj. 

Za kulturni program je ponovno poskrbel Pihalni orkester Kočevje – 1927 in sicer s tradicionalnim, dobro uro dolgim, prazničnim koncertom. Dirigentsko palico je vihtel Jani Šalamon, kot posebna gosta večera pa sta skupaj z glasbeniki orkestra navdušila solista - odlična domača pevka Urška Baković in legendarni Alfi Nipič, ki je med drugim zapel tudi nepogrešljivo skladbo Silvestrski poljub. 

Foto: Bojan Štefanič

Govor župana ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Spoštovane gospe, cenjeni gospodje!

Pred leti smo v eni izmed številnih raziskav povprašali mlade in manj mlade kateri državni praznik praznujemo v mesecu decembru. Brez težav in z nekakšno toplino na obrazu so navedli Božič kot osrednji družinski praznik. Brez dvoma je to resnično in nadvse pomembno dejstvo ter del naše kulture, našega naroda. Prav je tako! A pomembno večja zadrega je nastala, ko se je bilo treba spomniti na dan samostojnosti in enotnosti. Še večja težava je bila praznik poimenovati in ga, če je le mogoče, ne zamenjati z dnevom državnosti. Pravzaprav že preštevilnim niti ni jasno, zakaj imamo dva praznika za eno stvar?! Zakaj praznovati najprej samostojnost in enotnost in nato še državnost. Mar ni to isto?

Takšno razmišljanje je žal posledica prevelike državljanske nepismenosti - kar ni krivda, no malce tudi je, tistih, ki tega ne poznajo, temveč je problem bistveno globlji. Mladi državi Sloveniji, in v njenem imenu voditeljem, se je in se tudi dandanes zdi, da te teme niso pomembne ali celo, da predstavljajo temelj delitve družbe in spodbujajo nestrpnost. Kako narobe! In kako podcenjevalno! Zakaj? Domoljubje in nacionalizem nista in nikoli ne bosta sopomenki, kar nekateri vztrajno ponavljajo! Sta si nasprotujoča termina, vsak na svojem vrednostnem polu. Če je domoljubje osredotočeno na pozitivno samopodobo ter zdravo razumevanje in poznavanje specifik naroda, je nacionalizem povezan s šovinističnim vedenjem do drugih, kar je posledica nizke samopodobe. Domoljubu svoje vrednosti ni potrebno dokazovati s sistematičnim poniževanjem in zametovanjem drugega. To počno nacionalisti! Domoljub pozna svojo zgodovino, pozna anatomijo svojega naroda in je zato notranje pomirjen in zadovoljen. Domoljub je posledično sposoben gradnje kvalitetnih odnosov z drugimi narodi, jih spoštuje, ceni razlike med njimi in je strpen do drugačnosti. Nacionalisti pač poskušajo svoj manko nadomestiti z agresivnim vedenjem do drugih in drugačnih, kar je posledica njihove lastne šibkosti, ignorance in popolnega neznanja. Domoljub v narodnih in nacionalnih simbolih vidi vsebino in jih razume kot simbole zgodovinskega razvoja; nacionalist pač vidi samo stvar – krpo blaga v primeru zastave. Če povzamem, nacionalizem vodi do konfliktov in je kot takšno brez dvoma negativno čustvo, medtem ko je domoljubje porok za sodelovanje in razvoj.

Torej bodimo domoljubi! A za kaj takega je potrebno zavihati rokave in se izobraziti. Domoljuba ne spravi v zadrego poznavanje zgodovine svojega naroda in države, saj se zaveda vloge in pomena generacij pred njim, ki so mu omogočile današnji obstoj. Kdo bo opravil to nalogo izobraževanja, je naslednje vprašanje. Najprej in najbolj nujno je treba to nalogo opraviti doma! Kar vprašajte se: koliko časa ste, smo, kot starši namenili pogovoru o nastanku naše države? Kaj smo jim povedali in še najpomembnejše, kakšen je naš odnos do tega vprašanja in vsebin. Otroci so izjemni opazovalci in takoj ugotovijo, kakšna čustva mi, starši, gojimo do svoje države, do svoje domovine. Njim ni mogoče lagati! Seveda bodo številni s prstom pokazali na šolo, saj je odgovornost za neopravljeno delo težko sprejeti, a tu moramo biti iskreni – šola bo svoj cilj dosegla samo, če bomo starši šoli partner in z njo sodelovali … Res pa je, da je veliko prostora za izboljšave tudi na področju šolskega polja. Učitelji se tudi sami počutijo neudobno, da ne rečem nesamozavestno, o najbolj državotvornih vsebinah spregovoriti z mladimi. Razlogi so brez dvoma različni, a sam sem nekako prepoznal tri: najprej je slabo poznavanje teh vsebin, sledi prepričanje, da to ni znanje, ki ga mladi potrebujejo v svojem razvoju in nadaljnjem življenju, zadnji razlog pa je v obremenjenosti s politiko naše zgodovine. A tudi to so ponovno izgovori! Saj poznate pregovor; če je volja, je tudi pot … Socializacijski krog se sklene šele z okoljem v katerem živimo, torej vrstniki in mediji, in tudi to ni nikakor naklonjeno temam, ki so naravno povezane z domoljubjem. Rezultat vsega naštetega je, kot predstavljen z začetnimi mislimi, neizbežen.

Ampak, naj se vrnem k prazniku samemu. Sam menim, da že njegovo poimenovanje zbuja nelagodje pri številnih. Beseda samostojnost počasi, a vztrajno izgublja domovinsko pravico med nami. Samostojnost je namreč povezana s samo-aktivnostjo, samostojnost pomeni tudi odgovornost in njeno prevzemanje za svoja dejanja in ravnanja. Samostojnost pomeni imeti izdelano vizijo svojega življenja in odločnost tej viziji tudi slediti. Samostojnost pomeni trdo delo, samoomejevanje in disciplino. Tega, spoštovane in spoštovani, manjka povsod. Tako pri mladih in manj mladih. Še več, zdi se, da celo sistemsko vzgajamo nesamostojnost, kar vodi v drugačno stanje, vodi v odvisnost, neaktivnost, vodi v neodločnost in končno v vodljivost. In ker se v imenu praznika pojavi še enotnost, naj tudi tej namenim nekaj stavkov. K tej kličejo številni slovenski domoljubi, saj so se zavedali notorične neenotnosti Slovencev. Delitve na osnovi različnih izhodišč so vodile v najstrašnejše posledice za slovenski narod. Na osnovi delitev je brat dvignil roko nad brata … A bil je trenutek, ko te delitve niso zaživele! To je bil naš plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti. Slovenski narod je razumel zgodovinskost in neponovljivost trenutka in odločitev je bila pričakovana. A žal te enotnosti ni bilo pozneje. Čeprav enotnosti ne gre zamenjevati z drugačnimi stališči in uniformiranjem razmišljanja. Ne! Enotnost je razumevanje in prepoznavanje odločitev, ki so pomembne, da ne rečem nujne, in nam morajo biti tisti najnižji, a temeljni skupni imenovalec v naši družbi ali skupnosti. Verjamem, da bi si tega želeli več vsi mi, a tudi to si moramo zaslužiti oziroma ustvariti. To pa bo tedaj, ko bomo aktivni, nam ne bo vseeno, bomo imeli vizijo, kdo smo in kam hočemo, ko bomo ravnali odgovorno in bomo sposobni izkazati tudi pogum. Biti moramo preprosto domoljubi!

Spoštovane in spoštovani! Vse to znamo in zmoremo! Samo hoteti, želeti in upati si je treba. Zatorej je le prav, da čas, ki ga bomo preživeli v zavetju naših družin, naših najbližjih in tistih, ki nam pomenijo največ, vsaj drobec časa namenimo tudi tem razmišljanjem in pogovorom. Če kdaj, je danes prišel skrajni čas, ko je res nujno spremeniti naš odnos do nas, naroda, domovine in države. Prišel je čas, ko štejejo naša dejanja, ko je prav razmišljati o skupnosti v kateri živimo, naši vlogi v njej in trudu, ki smo ga pripravljeni nameniti drugim. Je le prav, da se spomnimo na dejstvo, da imamo izjemen privilegij o svoji bodočnosti odločati sami, si ustvarjati prihodnost, kot to sami želimo in našim mladim predati zapuščino, ki nam bo v ponos. A to lahko storimo izključno sami! Zakaj ne bi že danes in v prihodnjih dneh naredili koraka k domoljubnemu državljanu, državljanki.

Čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti vsem ter tebi naša domovina, Slovenija!