Praznik Krajevna skupnosti Kočevje-mesto obeležujemo 4. maja, v spomin na osvoboditev mesta pred 74 leti. Slavnostna prireditev je letos potekala 6. maja. Župan dr. Vladimir Prebilič, predsednik KS Jože Corel in predsednik ZZB NOB Kočevje Jože Oberstar so pred spomenikom osvoboditve na mestni ploščadi najprej položili venec v spomnim padlim, slovesnost pa se je nadaljevala v Kulturnem centru Kočevje. Za kulturni program so letos poskrbeli mladi, pevski zbor Vrtiljak iz OŠ Zbora odposlancev in mlada moderatorka, ki je spomnila tudi na to, da je bilo Kočevje eno najbolj porušenih mest med 2. svetovno vojno. Slavnostni govornik je bil župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič. Nagovor si lahko v celoti preberete pod fotografijami.

Govor župana dr. Vladimirja Prebiliča ob prazniku Krajevne skupnosti Kočevje-mesto: 

Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, posebej topel pozdrav veteranom II. svetovne vojne ter veteranom vojne za osamosvojitev Slovenije.

Govoriti o osvoboditvi Kočevja pomeni govoriti o najtežjem obdobju, ki ga je naše mesto bilo prisiljeno preživeti. Čeprav zgodovina Kočevju nikoli ni bila prav naklonjena in so morali naši predniki izkazati neomajno voljo in kljubovalnost vsem težkim preizkušnjam, pa je druga svetovna vojna pustila izjemno globoke rane. Obče znano je, da je vojna poraz človeštva, da je to čas, ki vodi v uničevanje in nepopisno trpljenje, da se ji je potrebno z vsemi silami upreti in izogniti, a Kočevje in celotni slovenskih narod pravzaprav ni imel izbire. Še več, v našem primeru je šlo ne samo za vojno napoved, temveč za napoved popolnega uničenja slovenskega življa, šlo je za izbris stoletne zgodovine, kulture, jezika in tradicij slovenstva, šlo je za konec obstoja za vedno … V teh razmerah drugega ni kot vzeti orožje v roke in se braniti z vsemi sredstvi. In so se, branili namreč! Čeprav je bilo izrazito nesorazmerje med okupatorjem in osvoboditelji v korist prvih, še tako velika vojska ni mogla in tudi ni zmagala nad pogumom, tovarištvom, ljubeznijo do doma in brezmejno velikim srcem. Nemogoče je iz leta v leto trajajočih bojev postajalo mogoče. 4. maja 1945 pa je to postalo dejstvo. V mesto so prišle partizanske enote, ki so mesto dokončno osvobodile …

A je ta vojni čas, za katerega se je zdelo, da je bil najtežja preizkušnja, nasledilo obdobje, ki je prav tako kot vojna, zaznamovalo Kočevje in Kočevsko. Poboj premaganih je za generacije spremenil dušo lokalnih prebivalcev. Trajni strah se je zaril v pore ljudi, nezaupanje do vseh in vsakogar ter sumničavost so popolnoma predrugačili način življenja in videnje sveta.

Vendar nam porumenele fotografije pričajo o velikem pozitivizmu, o izgradnji mesta, tovarn, infrastrukture ter življenja na sploh. Udarništvo, temelječe na tovarištvu pravkar končane vojne je spremenilo Kočevje v veliko gradbišče. Vsak je poprijel za delo, prispeval kolikor je le lahko in rezultati so se kmalu pokazali. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo mesto Kočevje na poti regionalnega centra, ki je s svojo prodornostjo prehitevalo tedaj komaj razvijajoče se Novo mesto … A žal drznost odločevalcev tedaj ni zmogla koraka več, koraka naprej, ki bi dokončno utrdila primat Kočevja. Razvoj je bil umirjen in kmalu se je pokazala posledica – ob osamosvojitvi kočevsko gospodarstvo že daleč ni bilo več konkurenčno. Saj poznate stavek, če ne greš naprej, greš nazaj! Tako je bilo žal tudi pri nas. Gospodarski zlom je vzel delo stotinam ljudi. Z izgubo dela, je sledila zagrenjenost. Malodušje je zapolnilo našo Kočevsko. Samopodoba je bila močno načeta. Še nekaj let nazaj je bilo edino vodilo mladih čim prejšnji odhod iz Kočevja, kar se je vse bolj izkazovalo v negativni demografiji naše občine. Kar nenadoma je bilo uspeti v Kočevju skoraj nemogoče. Če pa je kdo le nekako stopil iz povprečja, je to bilo pospremljeno z zavistjo in celo neodobravanjem. Zdelo se je, da se bo Kočevje spremenilo v ostarelo mesto brez mladih, v spalno naselje brez prave prihodnosti.

Seveda pa se nismo dali. Le kako bi se, saj je v nas kljub vsemu kar nekaj uporništva. Namesto delitve, smo vpeljali odnos povezovanja, namesto ideologije, smo prostor odprli znanju, namesto zavisti, je zaznati dobronamerno tekmovalnost, namesto apatije, je vse bolj čutiti optimizem in pozitivno energijo, namesto nemogočega, je dandanes vse več mogočega. Kočevje si s svojim razvojem utira pot tja, kjer bi moralo biti – v regionalno središče gospodarskega, kulturnega, izobraževalnega, turističnega in športnega, središča južne Slovenije. Prej omenjenega Novega mesta ne moremo prehiteti, a zato ne bomo prav nič manj ambiciozni. Zakaj bi vendar bili? Smo mesto, ki se ponaša z izjemnimi posamezniki, uspešnimi podjetniki, znanstveniki, strokovnjaki in predvsem pravimi domoljubi.

Zato spoštovani gospe in gospodje, se bomo vedno ozrli nazaj, a ne zato, ker bi ne vedeli kako naprej. Nikakor ne! Temveč zato, da bomo iz prehojene poti črpali samozavest, odločenost in predvsem modrost. Pregovor pravi: ko boš na tem, da bi odnehal, se spomni, zakaj si sploh nekaj začel! In mi vemo, zakaj smo začeli in vemo tudi kako naprej, mar ne!

Čestitke ob prazniku in srečno!