Gozdni med

Je tisti tipičen izdelek iz Kočevske, saj čebeli ne moreš dopovedati, naj nabira le eno vrsto medu. Gozdni med je mešanega maninega izvora, vsebuje veliko mineralnih snovi. Običajno v njem prevladuje mana s smreke (Picea abies) ali hoje (Abies alba). Nosilci medenja so kaparji (Lecanium hemicriphum) na mladih iglastih poganjkih, ki ostanejo prisotni celo leto in medijo ob toplem in soparnem vremenu. Med zaradi njih navadno dobi rdečkasto barvo. Povzročitelji medenja so lahko tudi uši, takrat je med bolj temne barve. Javorji (Acer sp.) odlično medijo, predvsem splošno razširjeni gorski javor (Acer pseudoplatanus L.), ostrolistni javor (Acer platanoides L.) in poljski javor ali maklen (Acer campestre L.). Pomemben vir medenja predstavljajo mana na topokrpem javorju (Acer obtusatum). Izločajo veliko medičine in cvetnega prahu konec aprila in maja, medenje pa se lahko nadaljuje z izločanjem različnih ušic paše.

Hojev med

Medenje na hoji ali navadni jelki (Abies alba) se začne že aprila in maja z medenjem malega hojevega kaparja (Physokermes hemycrypus Dalm.) in kasneje še brstne hojeve ušice (Mindarus abietinus Koch). Najpomembnejše za čebelarje je medenje v juliju in avgustu. Nosilki medenja sta velika rjava hojeva ušica (Todolachnusabiet icola Chol) ter zelena hojeva ušica (Cinara pecrinatae Noerdl.). Manina paša na jelki se pojavlja vsako leto, le da je to medenje v slabih letih močno odvisno od lege jelovih sestojev. Na medenje močno vplivajo zračni tokovi ter nočne temperature. Temperatur pod 13 °C ali celo 10 °C, niso najbolj primerne za medenje hoje. Pri nizkih nočnih temperaturah se v mani tvori več melicitoze, kar povzroča zgodnjo kristalizacijo medu.

Lipov med

Za Kočevski gozdni med - lipa je značilna višja elektrolitska prevodnost kot pri lipovih medovih iz drugih geografskih območij. Za dokazovanje izvora lipovega medu se uporabljata senzorično ocenjevanje (videz, vonj, okus in aroma) ter merjenje elektrolitske prevodnosti. Lipa (Tilia platyphyllos Scop.) in lipovec (Tilia cordata Mill.) sta vrsti, ki nudita čebelam nektarno bodisi manino pašo. Lipa zacveti v juniju, lipovec sledi dva tedna kasneje. Pašo na lipi pogosto spremlja še predhodno medenje na iglavcih (smreka, hoja) ter na drugih listavcih (javor, hrast...) ali podrasti. Ker lipa ne daje veliko nektarja, je med običajno mešanica z gozdnim medom, vendar ima lipa dominanten vonj in aromo. Take medove označimo lipa maninega izvora oziroma kot gozdni med z lipovim okusom, kar je posebnost Kočevskega gozdnega medu - lipa. Ker je medenje na lipi precej nepredvidljivo poskrbijo čebelarji, da vedno iztočijo panje pred cvetenjem lipe (okrog 15. junija) in po medenju (10. julija). Lipov med je običajno gozdni med z izrazito aromo po lipi.

Smrekov med

Smrekov med je v tekočem stanju rdečkastorjav in precej gost. Izvor mane je smreka (Picea abies). Ima okus po smoli. Le redko se pridela čisto sortni med, največkrat je mešan z mano listavcev in delno s cvetličnim. Velja za odlično zdravilo proti kašlju, bronhitisu in raznim pljučnim boleznim. Vsebuje mnogo rudninskih snovi in terpene, ki mehčajo sluz pri boleznih dihalnih organov.

Območje pridelave 

Kočevski gozdni med z zaščiteno označbo porekla je pridelan na širšem območju Kočevske, ki  sodi v preddinarsko in dinarsko območje. Čebele se pasejo na izrazito gozdnatem območju z zelo pestro floristično sestavo. K floristični pestrosti prispeva tudi vegetacija gozdnih obronkov, travišča in močvirna vegetacija. Za območje je značilno ekstenzivno kmetijstvo, kjer prevladuje živinoreja na travnatih površinah. Čebele se pasejo v ekološko neokrnjeni naravi, kar daje čebelarjenju dolgoročno prednost. Območje, kjer se prideluje Kočevski gozdni med, je območje med reko Krko in Kolpo s približno sto petdeset tisoč hektarji površine. Območje obsega v celoti občine Kočevje, Osilnica, Kostel, Loški Potok, Sodražica in Ribnica ter delno občine Črnomelj, Semič, Dolenjske Toplice, Žužemberk, Velike Lašče in Dobrepolje. Na severozahodu poteka meja po meji občine Loški Potok, ob vznožju Racne gore ter se na severu nadaljuje mimo krajev Lužarje, Krvava peč, Rob in po dolini Raščice zavije proti kraju Ponikve, nato pa proti jugozahodu ob vznožju Male gore. Nato zavije proti vzhodu do reke Krke in nato ob vznožju Roga ter Poljanske gore do reke Kolpe. Večji kraji ob vzhodni meji so: Dvor, Soteska in Črmošnjice. Na jugozahodu in jugu poteka meja območja vzporedno z državno mejo Republike Hrvaške; ob reki Čabranki in ob reki Kolpi. Večji kraji ob tej meji so: Čabar, Osilnica, Brod na Kolpi in Stari trg ob Kolpi.