Park narodnih herojev

Na Ljubljanski cesti zraven Gimnazije Kočevje stoji poseben park, ki časti slovenske narodne heroje. Vsebuje sedem doprsnih kipov na marmornatih stebrih z napisi imen in z letnico rojstva in smrti. Arhitekturno zasnovo za park je naredil Zoran Didek. Kipe je oblikoval in naredil akademski kipar Stane Jarm.

Spomenik osvoboditve

Spomenik osvoboditve je bil konča 3. oktobra 1953. Prikazuje idejo bojevanja, svobode in obnove in je bil namenoma postavljen na mestu, kjer je stoletja stala trdnjava Auerspergov. Kip je bil zavestno načrtovan kot realističen in moderen. Ideja za projekt pripada akademskemu slikarju Zoranu Dideku. Glavni kip je delo Božidarja Pengova, stranska kipa pa so delo Lojzeta Lavriča, Marjana Keršiča in Staneta Keržiča.

Šeškov dom

Muzejska stavba je izjemno pomemben spomenik slovenske državnosti. Zgrajena je bila v letih 1936 – 1937 kot Sokolski dom. Predviden je bil kot večnamenska stavba z veliko osrednjo telovadnico, dvorano z gledališkim odrom in stranskimi prostori ob njej. V stavbi je od 1. do 4. oktobra 1943 potekal zbor odposlancev slovenskega naroda, prvo neposredno izvoljeno predstavništvo okupiranega naroda v Evropi med drugo svetovno vojno. Zasedanje je zaradi varnosti potekalo ponoči. Po končani II. svetovni vojni so stavbo prenovili in jo preimenovali v Šeškov dom, po narodnem heroju Jožetu Šešku (1908 – 1942). V letih 1992 – 1999 je potekala temeljita prenova stavbe in danes je Šeškov dom kulturni center in moderen muzej.

Cerkev svetega Jerneja

Prvotna župnijska cerkev je bila  zgrajena pred letom 1339. Stala je na mestu kasnejše kapele Sv. Križa na starem pokopališču. Porušena je bila leta 1879. Na mestu sedanje cerkve je stala kapela Turjačanov. Župnijska cerkev sv. Fabijana in Boštjana je bila zgrajena v neo-romanskem slogu in se je smatrala za največjo posvečeno stavbo v Sloveniji. Načrte zanjo je leta 1887 izdelal dunajski arhitekt Friedrich Freiherr von Schmidt. Cerkev je bila posvečena 19. julija 1903.

Fridrihštajn

Fridrihštajn ni le najvišje ležeči slovenski grad, temveč je tudi prizorišče naše edine srednjeveške romance. Le kdo ne pozna tragične ljubezenske zgodbe Friderika Celjskega in Veronike Deseniške? Mogočni grof Herman je sinovo drugo ženo, ki je zaradi »neprimernega« rodu ogrozila njegove velikopotezne načrte, ukazal prijeti in utopiti, Friderika vreči v temnico, baje po njemu imenovani grad pa porušiti. Ko je Herman umrl, je Friderik stavbo obnovil. Poročil se ni več, izročilo pa zatrjuje, da sta kamnita sedeža, vklesana v skalo sredi grajskega dvorišča, eden od njiju je bil žal pred leti odlomljen, prav tista, na katerih sta zaljubljenca nekoč posedala med sprehodi. Po Frideriku in Veroniki so se na gradu zvrstili številni gospodarji. Najbolj znan, čeprav ne po dobrem, je bil graščak Jurij Thurn, ki je kmete ustrahoval, dokler se leta 1515 niso uprli in ga ubili. Tako je Thurn postal prvi plemič, umorjen v kmečkih puntih, uporniško gibanje pa se je s Kočevske in drugih središč razširilo na večji del Slovenije in na avstrijsko Koroško ter se v zgodovino vpisalo kot naša največja kmečka vstaja. Fragmenta iz pesmi upornih kmetov »Stara pravda« in »Le v kup, le v kup, le v kup, uboga gmajna,« ki sta se ohranila na letaku iz tistega časa, predstavljata najstarejše znano tiskano besedilo v slovenskem jeziku. Po mnenju dr. Ivana Stoparja je bil Fridrihštajn pravzaprav postavljen dvesto let prepozno. V 15. stoletju – če ga je res zgradil Friderik in ne že pred njim Ortenburžani, je nastal proti koncu prve četrtine stoletja – je bil s svojo zasnovo že davno arhitekturni anahronizem. Razpotegnjena, terenu prilagojena utrdba na vrhu prepadnega hriba je zaščitno vlogo kljub temu uspešno odigrala v obdobju turških vpadov, ko je Fridrihštajn služil kot pribežališče pred neljubimi izletniki, ki so Kočevsko radi in pogosto obiskovali. Kres z gradu je ljudi iz bližnje in daljne okolice svaril pred prihajajočo nevarnostjo. Kolikor je znano, si Turki kljub temu niso nikoli odtrgali toliko časa, da bi ga skušali zavzeti. Že v Valvasorjevi dobi je Fridrištajn kazal žalostno podobo. Sedež gospostva so Auerspergi prenesli v novo mestno graščino. Učeni kranjski polihistor je poročal, da na gradu prebiva le kastelan, sicer pa bolj ali manj propada. Ob prelomu z 18. na 19. stoletje je bil očitno še deloma obljuden, saj sta slovita pravljičarja Jakob in Wilhelm Grimm v knjigi Nemške pripovedke poročala, da je lovec, ki je še vedno živel na gradu, baje doživel bližnje srečanje z grajskimi strahovi. Skrivnosten starec ga je nekega večera popeljal v podzemlje, kjer je videl duhove ljudi, ki jih je kasneje na slikah v knežji dvorani prepoznal kot nekdanje gospodarje gradu. Ko je slikar Carl Postl sredi 19. stoletja na eni svojih upodobitev kočevske vojvodine naslikal Fridrihštajn, je bila stavba že povsem razvaljena. Oprema iz nekdanje fridrihštajnske kapele je v naslednjih desetletjih še krasila mestno cerkev, ob gradnji sedanje zgradbe pa se je izgubila oziroma bila uničena. Ohranila se je le slika Jezusovega krsta, delo znanega baročnega umetnika Valentina Metzingerja. Danes Fridihštajn s svojo preteklostjo ne privablja le zasanjanih romantikov, temveč je zaradi razglednosti tudi priljubljen cilj planincev in popotnikov. Vzdrževalna dela v letih po osamosvojitvi države so deloma zaustavila njegovo nadaljnje propadanje, vseeno pa kot speča Trnjulčica še čaka na princa, ki bi ga obudil v življenje in mu dal vsebino, s katero bi slikovito ruševino ohranili tudi za bodoče rodove.

Kovačija Bilpa

Nad jamami se dviga Bilpska stena, ki jo je Valvasor imenoval stena odmevov. V njej je narava izoblikovala več človeških, živalskih in mitoloških likov. Bilpo sestavljajo štiri jame –  zadnjo so odkrili šele leta 1983. Vhod je v steni približno 30 m nad cesto, širok 8 in visok 6 m. Takoj za vhodom je dolga dvorana z veliko sige in kapniških tvorb. V njej so arheologi našli več predmetov, ki pričajo o naselitvi tega območja že v davni preteklosti. Pod 80 m visoko steno je 6 m globoko jezerce, kjer izvira reka Rinža, ki je glavna reka Kočevskega polja in je značilna kraška ponikalnica. Pod Kočevjem izgublja vodo v požiralnike v strugi in teče podzemno v 11,5 km oddaljen izvir Bilpa. Po pripovedkah naj bi tam, kjer je bila kovačnica, živel mož, ki je bil hudičev hlapec in strokovnjak za izdelavo metel za jahanje. Pri obnavljanju kovačnice je baje lastnik v kotu našel zakopan lonec, v katerem je bilo navodilo za izdelavo coprniških metel. Kovačija Verderber je edina delujoča kovačija daleč naokoli.

Sramotilni steber - "PRANGER"

Za kaznovanje lažjih prekrškov, npr. tatvine, krivolova ali »raubšica« ter prešuštva in če se je kdo pregrešil zoper pravice poljanskega gospostva, so v neposredni bližini gradiča oziroma današnjega Zadružnega doma v začetku 13. stoletja postavili sramotilni steber ali »pranger«, visok približno dva metra. Verjetno so na ta način kaznovali tudi tihotapce, katerih dejavnost se je tu razcvetela sredi 17. stoletja. Sramotilne kazni so zavzemale pomembno mesto med kazenskimi sredstvi nižjega sodstva. Prestopnik je bil javno izpostavljen (priklenjen k steni, sramotilnemu stebru, križu, izpostavljen na sramotilnem odru, zaprt v norčevsko kletko, posajen na osla, vpet v klado, sramotilno klop in podobno). V pisnih virih iz leta 1336 se omenja, da imajo Poljane že od nekdaj lastno deželno in krvno sodišče. Kaznovalni čas je bil odvisen od teže prekrška, trajal pa je lahko od ene ure do celega dneva, lahko celo dlje. Obsojenec je bil lahko deležen posmeha, tepežkanja, roganja in obmetavanja z različno nesnago. Smrtne kazni so izvrševali na vislicah, gavgah, ki so bile postavljene vzhodno od Pake pri Predgradu. Nazadnje naj bi grajski birič na samo binkoštno soboto in nedeljo leta 1805 ob pranger privezal eno izmed Predgrajk. Ugotovljeno je bilo, da je njen mož ustrelil srno v Graščici. Ker je pobegnil, so njegovi ženi okrog vratu ovili čreva in jo z verigo priklenili h kamnu. Po pripovedovanju so ji k prangerju prinesli tudi podojit majhnega otroka, ker ga je še dojila in je obupno jokal. V Sloveniji so prangerji ohranjeni še v 12 krajih.

Kal v Jelenji vasi

Jelenja vas leži v osrčju zakrasele Poljanske doline nad reko Kolpo, ob cesti Brezovica – Stari trg ob Kolpi. Studenec in spodnja kal (včasih dva kala – zgornji danes še vedno zasut) se nahajata 100 m od ceste Kočevje – Predgrad, na levi strani ob prihodu v Jelenjo vas. Prvič je bil studenec gradbeno obdelan leta 1863 in je služil kot napajalnik za živino. V kalu so se otroci poleti kopali, pozimi drsali, žene pa so prale perilo na skalah ob kalu. Občina Kočevje je s pomočjo sredstev podjetja Helios v letu 2002 izvedla obnovo vodnjaka s kalom.

Cerkev svetega Janeza Krstnika v Kočevski Reki

Cerkev sredi vasi, lep primerek baročnega obdobja, je bila porušena med leti 1953 in 1956, v obdobju zaprtega območja. Skupaj z njo so usodo delili tudi sakralni objekti drugje po Kočevskem. Na temeljih stare cerkve je bil leta 1994 postavljen temeljni kamen za novo cerkev v Kočevski Reki. Po petih letih gradnje je bila julija 1999 posvečena protnemu svetniku Janezu Krstniku. Načrte za cerkev je izdelal Janez Gomboc, notranja oprema pa je delo akademskega kiparja Staneta Jarma. Arhitektura je prijeten splet starega in modernega. Zaradi obilice lesa deluje toplo in domače. Cerkev stoji na najvišji točki v vasi in je obdana z drevoredom divjega kostanja.

Oreh v Kočevski Reki

Poleg cerkve  v Kočevski Reki raste najdebelejši oreh v Sloveniji, ki je star več kot 400 let. V prsni višini obsega 434 centimetrov, visok pa je 15 metrov. Kočevsko območje ima precej ostro podnebje, ki za rast orehov ni najbolj ugodno. Dejstvo, da najdebelejši oreh raste ravno tu, pa se ujema z ugotovitvami, da drevesa prav v robnih razmerah in na robu svojega areala pogosto dosegajo največje mere. Pod orehom je kamnita klop z vklesano letnico 1696. Tu so se nekoč zbirali vaški možje in sprejemali pomembne odločitve za kraj.

Grobišče pod Krenom

Med sklepnimi boji za osvoboditev Slovenije 1945 so se z njenega ozemlja umikale na avstrijsko Koroško številne oborožene enote, ki so se bojevale na strani nemških oboroženih sil in proti slovenski in jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski. Število oseb se je v taboriščih naglo večalo, kar je povzročilo velike nastanitvene in prehranjevalne težave. Poveljstvo zavezniških sil se je sredi maja 1945 odločilo, naj vse iz Jugoslavije in Sovjetske zveze prispele vojaške in civilne osebe vrnejo iz Koroške domačim oblastem in hkrati zavrnejo prihod novih beguncev. Izročene vojaške in civilne osebe so v Slovenijo prepeljali strogo varovani transporti. Transporte iz Podgorja so čez sprejemni taborišči v Radovljici in Kranju usmerili na Škofjeloški grad in v osrednje taborišče v šentviških Škofovih zavodih v Ljubljani. Iz Pliberka so vrnjene osebe pripeljali do Slovenj Gradca in naprej v Teharje. Taborišča za sprejem in obravnavo vrnjenih oseb je upravljala OZNA oz. Oddelek za zaščito naroda za Slovenijo. Po zaslišanju so ujetnike razvrščali v skupine A, B ali C (slednja je pomenila usmrtitev). Določene za usmrtitev so navadno zvečer odpeljali na kraj usmrtitve: iz Teharja z avtomobili do opuščenih rudniških rovov pri Hrastniku, iz Šentvida pa z vlakom do Kočevja in naprej s kamioni do kraških brezen v Kočevskem Rogu, med katerimi je najbolj znano pod Krenom. Jetnikom iz skupine A in B so sodila vojaška sodišča. Večinoma so bili obsojeni na časovne kazni z zaplembo premoženja, vendar so po odloku predsedstva AVNOJ-a z dne 3.8.1945 večino obsojencev izpustili. Največ množičnih usmrtitev v Sloveniji je bilo od maja 1945 do januarja 1946.

Halstatska gomila - Gorenje

(1000 do 400 p.n.št.) Izkopavanja so potekala pod vodstvom dr. Josipa Mantuanija v letu 1924. Domačini so gomilo poimenovali gora velikanov (nemško Hunenbuchel), saj so si predstavljali velikane iz antičnih časov, ob upoštevanju velikosti groba. Nagnjena gomila je merila v višino 6 m, njen premer pa je bil 20 m. Danes je precej širša in nižja. V gomile so umrle pogosto pokopavali v nadstropjih, več kanalih, tudi z dodatki orodja in orožja. V halstatski gomili pa se je nahajal samo en grob.