• Osnovne informacije
• Kulturna dediščina
• Naravne znamenitosti
• Pomembne osebnosti v Kočevju
• Tradicionalne prireditve
• Kočevski medved
• Ali veste
• Pešpoti
• Kolesarjenje
• Ljudje in živali v sožitju
• Ali ste vedeli?

Kočevski medved

Znano reklo, da je kdo zaščiten kot kočevski medved, je sicer s povečanim odstrelom medvedov v zadnjih letih izgubilo precej veljave, vendar pa, zgodovinsko gledano, ni brez podlage. Prav na Kočevskem je bila namreč največja evropska zver na zasebno pobudo dejansko zaščitena že konec 19. stoletja, ko so jo drugod po stari celini praviloma obravnavali še izključno kot nezaželeno. Kakor pričajo starejši zapisi, pa je Kočevje z okolico tudi pred tem veljalo za domovanje kosmatinca, ki – kot nekoliko ironično pravi eden od kočevskih čebelarjev – tukajšnjim rejcem čebel včasih bolj in včasih manj prizadevno pomaga čebelariti in urejati okolico čebelnjaka.

Rjavi medved se je na ozemlju današnje Slovenije pojavil pred približno četrt milijona let. Prva pisana poročila o slovenskih medvedih so nastala v obdobju starega Rima, ko so bili medvedje iz Norika in Južne Panonije predmet trgovanja z živalmi. S kolonizacijo prostora v srednjem veku ter krčenjem gozdov in intenzivacijo kmetijske dejavnosti pa so vse pogosteje nastopali tudi konflikti med človekom in zvermi. Lov nanje je bil dovoljen vsakomur in kot podložniška obveznost zapisan celo v urbarjih. Tudi v lovskih redih 17. in 18. stoletja so bile velike zveri razglašene za škodljivce, cesar Jožef II. pa je z dekretom leta 1788 za vsako pokončano žival določil denarno nagrado, ki naj se razdeli med udeležence lova.
Ob nenaklonjeni zakonodaji in razvoju strelnega orožja je bil medved v zadnji tretjini 19. stoletja na Slovenskem že skoraj povsem iztrebljen. Leta 1873 je v Vratih pod streli obležal zadnji stalni gorenjski kosmatinec, v Trnovski gozd se je podplatar v tem času le še tu in tam priklatil s Kočevskega, že prej pa se je umaknil s Pohorja, Zgornje Savinjske doline in Menine planine. V snežniških gozdovih so ob prelomu stoletja število medvedov cenili na vsega deset, v javorniških pa na pet primerkov. Po ocenah strokovnjakov je na vsem slovenskem ozemlju živelo samo še trideset do štirideset živali. Grozilo je torej, da bo kralj slovenskih gozdov doživel podobno usodo kot v nekaterih drugih delih Evrope – Nemci so svojega poslednjega medveda npr. odstrelili leta 1835, Avstrijci slabih petdeset let kasneje, Švicarji pa na začetku 20. stoletja.

V takšnih razmerah se je tedanji kočevski vojvoda, knez Karel Marija Aleksander Auersperg (1859-1927) odločil ukrepati. Na svojih obsežnih posestih je leta 1889 medveda povsem zaščitil ter prepovedal nastavljanje pasti in celo polaganje zastrupljenih volčjih vab, da bi jih medved ne požrl in poginil. Tako se je Auerspeg ob knezih Windischgraetzu in Schönburg-Waldenburgu, ki sta žival po njegovem zgledu zavarovala na Notranjskem, vpisal ne le med slovenske, temveč tudi evropske pionirje naravovarstva.
Čeprav je knez za škodo, ki so jo kmetom na poljih povzročili medvedi, plačeval odškodnino, je ob postopnem naraščanju populacije prihajalo do konfliktov. Ko sta leta 1912 dva mirtoviška lovca v pobočjih nad Kolpo iz brloga s palico izbezala medveda in ga obstrelila, potem pa odnesla celo kožo le, ker je ranjena žival med ruvanjem z njunim psom zdrsnila po strmini in se ubila, so Auersperga v časniku Slovenec silovito napadli. V deželnem zboru je bila, verjetno ne čisto braz protinemškega naboja, sprožena celo »protimedvedja« interpelacija, na katero pa vlada ni odgovorila.

Hud udarec je za medvede pomenila agrarna reforma v Kraljevini Jugoslaviji. Na podržavljenih veleposestvih so v tridesetih letih zagospodarili zakupniki, ki so jih brezobzirno preganjali. V najbolj črnem letu 1933 je v Sloveniji padlo najmanj petnajst živali, starejše pod kroglo, mladiči tudi pod sekiro ali drugim kmečkim orodjem. Šele ob pritisku osveščene lovske javnosti je bil v Dravski banovini dve leti kasneje medved zavarovan na območju okrajev Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Logatec in Ljubljana. Do druge svetovne vojne se je število kosmatincev na Slovenskem, glede na stanje ob začetku stoletja, skoraj podvojilo.

Vojna medvedov ni posebej prizadela, verjetno se je njihovo število celo povečalo. V povojnih letih pa je bil trend naraščanja bolj ali manj stalen, čeprav sprva počasnejši, predvsem zaradi nastavljanja cianovodikovih vab za volkove, ki žrtev niso zahtevale le med medvedi, temveč tudi med domačimi živalmi in lokalnim prebivalstvom. S prepovedjo uporabe cianovodikovih ampul v začetku šestdesetih let je bil znova zabeležen znaten porast številčnosti. Danes osrednji življenski prostor medveda na Slovenskem predstavlja območje Kočevske in Notranjske s Trnovskim gozdom, Hrušico in Nanosom na zahodnem ter Krimsko-mokrškim pogorjem in Gorjanci na severnem oziroma vzhodnem robu. Po mnenju strokovnjakov Zavoda za gozdove Slovenije pri nas živi med 450 in 600 živali, od tega na območju Kočevsko-Belokranjske regije okoli 300.

Življenjski prostor medveda so veliki gozdovi. V procesu zaraščanja, ki poteka že vse od konca 19. stoletja, še posebej pa sta ga pospešila množična odselitev kočevskih Nemcev pozimi 1941/1942 in požig številnih vasi med drugo svetovno vojno, gozd na Kočevskem postopoma prekriva mnoge nekoč obljudene kraje. Širše območje Kočevske z zgornjim delom Obkolpja tako sodi med najredkeje naseljene in najbolj gozdnate predele države, ki skupaj z Notranjsko in Gorskim Kotarjem na drugi strani Kolpe samotarski zveri nudijo ugodne življenske pogoje. Zato ni povsem pretirana ugotovitev avtorjev nekega angleškega vodnika po Sloveniji, da je med pohajkovanjem skozi Kočevski Rog lažje naleteti na medveda kot na človeka.

Čeprav zaradi škode, ki jo občasno povzroča kmetijcem in čebelarjem – napadi na ljudi so redki – sobivanje ni vselej nekonfliktno, pa medved za prebivalce predstavlja simbol, s katerim se v veliki meri identificirajo. Domačini ga poznajo tudi kot vztrajnega, radovednega, iznajdljivega, trmastega, plašnega, objestnega, prostodušnega, igrivega in kar je še podobnih lastnosti. Zato je priljubljen motiv, ne le na razglednicah in spominkih, temveč tudi kot zaščitni znak prireditev ali logotip društev, podjetij itd. Gotovo ni vsakomur povšeči, je pa že od nekdaj del kočevskega prostora in bo to ostal tudi v prihodnje. Dolžnost in odgovornost upravljalcev populacije pa je, da zagotavljajo takšne ukrepe za ohranitev medveda, ki bodo upoštevali tako interese ljudi kot živali.

Besedilo: Mihael Petrovič ml.